Društvo Legebitra je v soboto, 8. oktobra 2022, na srečanju mavričnih družin, na otroškem igrišču Mala ulica, pripravilo predstavitev slikanice Moja Mavrična Družina. Dogodka sta se udeležila tudi avtor izvirnika – Ivo Šegota, prvi hrvaški LGBT rejnik in Daniel Martinović, predsednika društva Dugine obitelji iz Hrvaške. Dogodek je povezovala Mateja Resnik Strozak.

V Društvu informacijski center Legebitra smo v samozaložbi izdali prvo otroško slikanico v slovenskem jeziku, s katero se lahko poistovetijo tudi otroci iz mavričnih družin. Gre za prevod izvirne slikanice hrvaškega avtorja in aktivista Iva Šegote, avtor ilustracij pa je Borna Nikola Žeželj. Knjižico Moja Mavrična Družina, ki je prilagojena tudi dislektikom, smo natisnili v nakladi 1200 izvodov. Preko 800 smo jih že poklonili slovenskim knjižnicam, v dar smo jih poslali tudi najvišjim predstavnikom države, preostale pa bomo razdelili mavričnim in drugim zainteresiranim družinam.

Slikanica Moja Mavrična Družina govori o deklici Ani in dečku Roku. Ana ima dva ljubeča očka, mačka Mukija in najslajše jagode na vrtu. Anina družina je morda za koga na začetku res nenavadna, vendar Ane to ne moti, saj ima dvakrat več ramen, ki jo nosijo, ko se utrudi. Rok pa ima dve mamici, ki pečeta najboljše palačinke. Rok je v vrtcu izvedel, da se njegova družina imenuje mavrična, vzgojiteljica mu je namreč razložila, da je temu tako, ker je v mavrici prostor za vse barve. Avtor Ivo Šegota je ob predstavitvi povedal, da je bila prvotna ideja povezana z mislijo, da njegova otroka v vrtcu ne slišita za različne tipe družin, niti nimata otroške knjižice v kateri bi lahko prepoznala svojo, zato se je odločil da se bo pisanja lotil kar sam. Tekst je bil pred izdajo preverjen s psihologi in drugimi strokovnjaki s področja otroške literature, za ilustracije pa je poskrbel mednarodno uveljavljen ilustrator in grafični oblikovalec Borna Nikola Žeželj. Predsednik društva Dugine obitelji, Daniel Martinović, pa je dodal, da je ponosen, da so do danes izdali že tri tovrstne otroške slikanice, vse pa so naletele na izredno pozitivne odzive mavričnih družin in medijev.

Predgovor k slovenski različici slikanice je prispevala dr. Tanja Rener, profesorica sociologije spolov, družin in socialnega življenja na Univerzi v Ljubljani, ki je med drugim zapisala: “V razmišljanjih o sodobnih družinah je vse preveč stereotipnih predstav in predsodkov, ki prav gotovo ne koristijo niti otrokom niti staršem. Prav pridejo pa nekim vnaprejšnjim predstavam o tem, kakšna bi morala biti družina in te predstave so običajno tudi določale pretežni del družinske zakonodaje in družinskih politik. To, kar zares šteje, ni oblika družine, ni število njenih članov, niti spol in spolna usmerjenost staršev, ampak kakovost odnosov med starši in otroki.”

Najpogostejši argument proti mavričnim družinam pravi, da otrok potrebuje očeta in mamo, ker da je vloga obeh staršev pri vzgoji otroka nesporno nenadomestljiva. Načelno, v teoriji, v resničnosti? Če bi bilo tako, potem bi, denimo, enostarševske družine že vnaprej opredelili kot ne čisto ustrezne, kot nekakšne nepopolne družine, kar je daleč od resničnosti in zato nepravično. V razmišljanjih o sodobnih družinah je vse preveč stereotipnih predstav in predsodkov, ki prav gotovo ne koristijo niti otrokom niti staršem. Prav pridejo pa nekim vnaprejšnjim predstavam o tem, kakšna bi morala biti družina in te predstave so običajno tudi določale pretežni del družinske zakonodaje in družinskih politik. V evropski zgodovini je te predstave večinoma določalo krščanstvo in njegova socialna doktrina, za katero je zgodovinski antropolog Jack Goody v svoji knjigi Evropska družina (imamo jo tudi v slovenskem prevodu) prepričljivo dokazal, da je niso vodili le pobožni, ampak zelo zemeljski in finančni interesi.

Dajmo, privoščimo si za trenutek sneti predsodke in obrnimo našo optiko. Ali je prisotnost dveh staršev različnih spolov kakršnokoli jamstvo za to, da bo vzgoja otroka potekala tako, kot je v otrokovo največjo korist, kot temu rečejo pravniki? Ali je otrok, ki živi sam z enim od staršev že vnaprej prikrajšan? Kar hočem reči, je, da na tem področju vnaprejšnjih odgovorov, ki bi veljali za vse, preprosto ni.  To, kar zares šteje, ni oblika družine, ni število njenih članov, niti spol in spolna usmerjenost staršev, ampak kakovost odnosov med starši in otroki. Dajmo, ostanimo še za hip pri naši obrnjeni optiki. Kaj otrok potrebuje? Tu pa res ni kakšnih večjih dilem in najbrž se ob tem, kar bom naštela,  strinjamo ne glede na vse razlike v pogledih, ki nas sicer ločujejo: otrok potrebuje ljubezen, nego, skrb, varnost, toplino, upoštevanje in gotovo tudi materialne dobrine, ki so potrebne za dostojno življenje. Vse to mu lahko nudi odrasla oseba, ki to zmore in želi. Ali je nujno, da je z njim biološko, genetsko povezana? Nikakor ne. Socialni starši niso in ne smejo biti vnaprej obsojeni kot slabši starši. Ali je nujno, da so odrasle osebe, ki to zmorejo in hočejo, različnega spola? Seveda ne. Ali je družina, v kateri živijo babica, mama, in hčerka oziroma vnukinja kakorkoli pomanjkljiva, ker pri njih ni najti »moške, očetovske« figure, ki naj otroka vpelje v življenje, kot se je reklo včasih? Sploh ne. Saj vendar ne živijo v izolaciji na samotnem otoku. Babičin prijatelj ali otrokov stric je čisto dovolj, če kdo želi »moško figuro«. In kaj naj bi ta sploh pomenila? Ali morajo biti matere nežne, občutljive, razumevajoče, pa malce popustljive, očetje pa sicer ljubeči, a strogi, dosledni, pravični in možati? Lahko seveda so, nujno pa spet nikakor ni. Naj ponovim še enkrat, dobra vzgoja ni ne ženska ne moška, je vzgoja zrelih odraslih ljudi, ki skrbijo za otroka po svojih najboljših močeh tako, da bo skrb, ljubezen, toplino, razumevanje in varnost, ki je je otrok deležen, nekoč, če bo tako želel, zmožen dajati drugim ljudem, pa naj bodo vmes tudi njeni ali njegovi otroci ali ne.

Pred leti mi je prišla v roke skupina vinjet, v katerih so otroci pripovedovali, kdo sestavlja njihove družine. En otrok je povedal, da živi z dvema očetoma, drug otrok je rekel, da njegovo družino sestavljajo oče, mama, sestra in muca, tretji, da pri njih doma živijo babica, dedek, mama in on, četrta pa je rekla, da živi z dvema mamama in tremi psi. Otroci so zazijali in vzkliknili: »Kaaaj, tri pse imate?«

Je treba še kaj reči? Srečno, mavrične družine.

dr. Tanja Rener

profesorica sociologije spolov, družin in socialnega življenja Univerze v Ljubljani

• Poslane so bile vsem splošnim in osnovnošolskim knjižnicam – vprašajte za izposojo
• Svoj izvod lahko dobite na Legebitri v času odprtja Mladinskega centra.