Zakonodaja
Otroci in družina
Istospolni starši in njihovi otroci v Evropski uniji 16/12/2021
Otroci in družina/Evropska unija, otroci, starševstvo
Pomembna presoja sodišča Evropske unije: istospolni starši in njihovi otroci morajo biti priznani kot družina v vseh državah članicah EU, v primeru, da jih kot take priznava ena izmed držav članic.
Sodišče EU je 14. 12. 2021 v primeru deklice z dvema materama odločilo, da morajo odnose med otrokom in starši, ki jih priznava ena članica EU, priznati tudi vse druge države članice. Bolgarija namreč ni želela priznati španskega rojstnega lista deklice, češ da ni jasno, ali je Bolgarka njena biološka mama.
Sodišče je obravnavalo pritožbo Bolgarke in Britanke, ki sta poročeni in se jima je v Španiji rodila deklica. V španskem rojstnem listu sta obe ženski navedeni kot materi otroka.
Bolgarske oblasti so zavrnile prošnjo, da bi deklici izdali bolgarski rojstni list in osebni dokument. Želeli so namreč vedeti, kdo je njena biološka mati. Navedba, da sta oba starša enakega spola, namreč po bolgarski zakonodaji ni mogoča.
Deklica po trenutnih bolgarskih uredbah brez bolgarskega rojstnega lista ne more dobiti bolgarskega potnega lista. S tem so bile omejene njene pravice kot državljanke Evropske unije, grozilo ji je tudi, da ostane brez državljanstva. Mama z bolgarskim državljanstvom je zato vložila pritožbo na Sodišče EU.
Sodišče s sedežem v Luxembourgu je odločilo, da mora Bolgarija izdati osebni dokument deklici, ne da pred tem zahteva bolgarski rojstni list. Bolgarija mora tako kot druge države EU priznati tudi španski rojstni list deklice, je odločilo sodišče, ki se je opiralo predvsem na pravico državljanov EU glede prostega gibanja znotraj Evropske unije.
V tujini sva posvojili_a otroka, pravice želiva uveljaviti v Sloveniji 15/07/2019
Kako uveljaviš pravico?
Posvojitev otroka se lahko izvede tudi v tujini, pri čemer je država otroka tista, ki določa pogoje in postopek posvojitve. Če je posvojitev v tujini uspešna, akt oziroma odločbo o posvojitvi izda pristojni organ v državi otroka.
Za pravno priznanje veljavnosti posvojitve tudi na območju Republike Slovenije in pridobitev pravic, ki iz tega statusa izhajajo, mora to odločbo nato skladno z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) v posebnem postopku priznati še naše sodišče. Za začetek postopka je treba na okrožno sodišče vložiti predlog za priznanje in obenem priložiti tujo sodno odločbo (ali overjen prepis), overjen prevod in potrdilo o pravnomočnosti.
Nato sodišče na podlagi okoliščin posameznega primera odloči, ali bo tujo odločbo o posvojitvi otroka priznalo ali ne. Če sodišče Republike Slovenije tujo odločbo prizna, se ta šteje za izenačeno z odločbo sodišča Republike Sloveniji in ima posledično v Republiki Sloveniji tudi enake pravne učinke.
Pravna podlaga (zakon):
Čeprav v sodni praksi nekateri primeri nakazujejo pripravljenost slovenskih sodišč priznati tuje odločbe o tovrstnih posvojitvah, se je treba zavedati, da to nikakor ne pomeni, da bo sodišče v vseh primerih priznavanja tujih odločb o posvojitvi avtomatsko sprejelo enako odločitev. Kot je običajno, so tudi v teh postopkih odločilne okoliščine konkretnega primera.
Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) (Uradni list RS, št. 56/99 in 45/08 – ZArbit).
Relevantna sodna praksa:
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 462/2009.
- Mednarodna zaščita/International protection
- Kazensko pravo
- Pravni postopki
Pravica do dopusta ob rojstvu otrok 22/10/2020
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14, 90/15, 75/17 – ZUPJS-G, 14/18 in 81/19) določa, da imajo starši ali druge osebe pravico do dopusta ob rojstvu otroka, če so zavarovanci za starševsko varstvo (to so osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost, brezposelne osebe, ki prejemajo na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje nadomestilo po predpisih, ki urejajo trg dela itd.).
Delodajalke so dolžne delavkam zagotoviti odsotnost z dela zaradi izrabe dopusta, delavke pa morajo obvestiti delodajalko o nameri izrabe dopusta 30 dni pred predvidenim začetkom dopusta.
Vrste dopusta so:
- materinski dopust,
- očetovski dopust,
- starševski dopust.
Materinski dopust je del t. i. porodniške. Do leta 2014 je bil za materinski dopust v rabi izraz porodniški dopust.
Materinski dopust traja 105 dni, pravico do dopusta pa pridobi oseba, ki nosi otroka. Materinski dopust se izrabi v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela, dopust pa nastopi 28 dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekologinja. Če oseba ne nastopi materinskega dopusta v tem roku, neizrabljenega dela materinskega dopusta ne more izrabiti po otrokovem rojstvu, razen v primeru, če je porod nastopil pred predvidenim datumom. Če na dan poroda oseba še ni nastopila materinskega dopusta, nastopi materinski dopust z dnem rojstva otroka. Obvezno je izrabiti 15 dni materinskega dopusta.
Pravico do materinskega dopusta ima v soglasju z osebo, ki ji prvotno pripada materinski dopust v nekaterih primerih tudi drugi starš oziroma druga oseba. Drugi starš oziroma druga oseba ima pravico do materinskega dopusta v obsegu, kot ga ima oseba, ki ji prvotno pripada materinski dopust, zmanjšan za toliko dni, kolikor je bila pravica že izrabljena, najmanj pa za 28 dni.
Tako imenovani očetovski dopust traja 30 koledarskih dni. Pravico do očetovskega dopusta ima partner_ka osebe, ki ima pravico do materinskega dopusta. To pomeni, da lahko očetovski dopust koristi tudi mama, ki ne nosi otroka. Ob rojstvu dvojčkov ali več hkrati živorojenih otrok se očetovski dopust za drugega ali nadaljnjega otroka podaljša za dodatnih 10 dni.
Oseba, ki ima pravico do očetovskega dopusta, izrabi očetovski dopust v trajanju najmanj 15 dni v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela od rojstva otroka do najpozneje 1 meseca po poteku starševskega dopusta, največ 15 dni pa v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela najpozneje do končanega prvega razreda osnovne šole otroka. Če oče dopust izrabi v obliki delne odsotnosti z dela, se njegova pravica do dopusta ne podaljša.
Očetovski dopust se lahko uveljavlja po rojstvu otroka, in sicer na centru za socialno delo, kjer ima mati prijavljeno stalno prebivališče.
Starševski dopust se začne neposredno po izrabi materinskega dopusta in traja skupaj 260 koledarskih dni.
Vsak izmed staršev ima pravico do starševskega dopusta v trajanju 130 dni, pri čemer lahko mati, ki je nosila otroka, na drugega starša prenese 100 dni dopusta, 30 pa je neprenosljivih. Drugi starš lahko na starša, ki je nosil otroka, prenese 130 dni starševskega dopusta. Kadar za tega otroka nihče ni upravičen do materinskega dopusta, se prizna pravica do starševskega dopusta neposredno po poteku 77 dni starosti otroka.
Starša se pisno dogovorita o izrabi starševskega dopusta najpozneje 30 dni pred potekom materinskega dopusta. Dogovor predložita centru skupaj z zahtevo za uveljavljanje pravice in z njim seznanita svoja delodajalca. Pisni dogovor se lahko spremeni, če: nastane razlog za podaljšanje starševskega dopusta v času starševskega dopusta, se pričakuje rojstvo drugega otroka, nastanejo druge okoliščine, ki vplivajo na predhodno odločitev staršev (kot je bolezen, ki traja daljše obdobje, napotitev enega od staršev na delo v tujino, izobraževanje, izguba ali sprememba zaposlitve, razveza zakonske zaveze ali prenehanje zunajzakonske skupnosti, predčasna vrnitev na delo v dogovoru z delodajalcem).
Če se starša ne moreta dogovoriti o izrabi starševskega dopusta ali je njuna odločitev v nasprotju s koristjo otroka, odloči o tem center, ki pri tem upošteva koristi otroka.
Starševski dopust se izrabi v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. Trajanje starševskega dopusta se pri izrabi v obliki delne odsotnosti z dela ne podaljša. Časovno razporeditev delne odsotnosti z dela medsebojno dogovorita starša in delodajalca. Če ne pride do dogovora, odloči o pravici do izrabe starševskega dopusta center, ki pri tem upošteva koristi otroka.
Oba starša ne moreta istočasno izrabljati starševskega dopusta v obliki polne odsotnosti z dela, razen ob rojstvu: dveh ali več hkrati živo rojenih otrok, otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, otroka v družini, v kateri starša že varujeta in vzgajata najmanj dva otroka do končanega prvega razreda osnovne šole najstarejšega otroka, v skladu s predpisi, ki urejajo osnovno šolo, oziroma če varujeta in negujeta otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.
Starša lahko istočasno izrabljata podaljšani del starševskega dopusta, ki jima pripada zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka.
Starša morata obvestiti center in svojega delodajalca o spremembi izrabe starševskega dopusta v treh dneh, ko je nastopil razlog za spremembo pisnega dogovora iz 33. člena tega zakona.
Pravna podlaga (zakon):
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14, 90/15, 75/17 – ZUPJS-G, 14/18 in 81/19)
Pravna podlaga (določila):
15. člen do 39. člen.
Priznanje starševstva 07/06/2023
Ali pravico lahko uveljavlja par v sklenjeni zakonski zvezi? NE.
Za starša otroka, rojenega v sklenjeni zakonski zvezi, priznanje starševstva ne velja, temveč zanje velja domneva starševstva.
Ali pravico lahko uveljavlja par v zunajzakonski skupnosti? DA.
Priznanje starševstva velja za otroka, rojenega v zunajzakonski skupnosti.
Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 114. členu določa, da za očeta (oziroma mamo) otroka, ki ni rojen v sklenjeni zakonski zvezi, velja moški (oziroma ženska), ki prizna očetovstvo (oziroma starševstvo).
Kako uveljaviš pravico?
DZ določa, da je starševstvo možno priznati pri centru za socialno delo, pred matičarjem, v javni listini ali v oporoki. Priznanje starševstva velja in se vpiše v matični register, če se z njim strinjata otrokova mati in oseba, katere starševstvo se priznava.
Ko matičar prejme obvestilo o rojstvu otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, o tem obvesti pristojni center za socialno delo, ki pozove otrokovo mater, da poda izjavo, koga šteje za otrokovega očeta. Otrokova mati lahko poda tako izjavo tudi brez poziva. Pristojni center za socialno delo pozove osebo, ki jo je otrokova mati navedla kot otrokovega starša, da prizna starševstvo. Priznanje pa je možno tudi pred rojstvom otroka, če s tem soglaša njegova mati.
Pravna podlaga (zakon):
Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17).
Pravna podlaga (določila):
114.–120. člen Družinskega zakonika.
Domneva starševstva 07/06/2023
Ali pravico lahko uveljavlja par v sklenjeni zakonski zvezi? DA.
Za starša otroka, rojenega v sklenjeni zakonski zvezi, velja partner_ka otrokove matere.
Ali pravico lahko uveljavlja par v zunajzakonski skupnosti? NE.
Domneva starševstva velja le v primeru sklenjene zakonske zveze.
Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 113. členu določa, da za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, velja mož otrokove matere. 127. člen DZ določa, da se določbe tega zakonika o ugotavljanju očetovstva smiselno uporabljajo tudi pri ugotavljanju materinstva.
Kako uveljaviš pravico?
Matičar ob vpisu otroka v matični register predhodno preveri, ali je mati otroka v sklenjeni zakonski zvezi, nato skladno s tem vpiše podatke o drugem staršu v matični register oziroma rubriko pusti prazno. Če matičar ugotovi, da je mati otroka v sklenjeni zakonski zvezi, mora materino partnerko vpisati kot drugega starša.
Pravna podlaga (zakon):
Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17).
Pravna podlaga (določila):
113. člen Družinskega zakonika.
Nadomestno oz. surogatno materinstvo 15/07/2019
Par v zakonski ali zunajzakonski zvezi tega ne sme storiti, saj je nadomestno materinstvo kot oblika oploditve z biomedicinsko pomočjo prepovedano.
Nadomestno materinstvo kot tako v Sloveniji ni izrecno prepovedano. Je pa izrecno prepovedano kot oblika oploditve z biomedicinsko pomočjo, saj Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju ZZNPOB) določa, da do umetne oploditve ni upravičena ženska, ki namerava otroka po rojstvu odplačno ali neodplačno prepustiti tretji osebi. Prepovedano je tudi opravljanje medicinske pomoči pri izvedbi omenjene oploditve (ZZNPOB in KZ-1).
Pravna podlaga (zakon):
Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) (Uradni list RS, št. 70/00 in 15/17 – DZ),
Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2) (uradno prečiščeno besedilo) (Uradni list RS, št. 50/12).
Pravna podlaga (določila):
7., 43. in 44. člen Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB),
četrti odstavek 121. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).
Želim zanositi s postopkom umetne oploditve 15/07/2019
Do oploditve z biomedicinsko pomočjo sta upravičenca le moški in ženska, ki živita v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in ne moreta spočeti po naravni poti, zato uveljavljanje te pravice trenutno ni mogoče.
Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju ZZNPOB) omogoča oploditev z biomedicinsko pomočjo samo moškemu in ženski, ki živita v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti in ki glede na izkušnje medicinske znanosti ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom ter jima ni možno pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti.
Pravna podlaga (zakon):
Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) (Uradni list RS, št. 70/00 in 15/17 – DZ),
Zakon o partnerski zvezi (ZPZ) (Uradni list RS, št. 33/2016).
Pravna podlaga (določila):
drugi odstavek 5. člena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB),
2. in 3. člen Zakona o partnerski zvezi (ZPZ).
Postopki na Ustavnem sodišču:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5., 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. člena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo – U-I-242/2012 z dne 10. 1. 2013;
zahteva za oceno ustavnosti 5. člena v zvezi s 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo – U-I-79/13-5 z dne 22. 1. 2015;
zahteva za oceno ustavnosti 5. člena v zvezi s 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo – U-I-249/14-8 z dne 1. 12. 2016.
Partnerstvo
Premoženje po preoblikovanju partnerske zveze v zakonsko zvezo
V primeru sklenitve partnerske zveze in preoblikovanja le-te v zakonsko zvezo se skupno premoženje šteje od sklenitve partnerske zveze naprej.
V tujini sva sklenil_i zakonsko zvezo, pravice želim uveljaviti v Sloveniji 15/07/2019
Kako uveljaviš pravico?
Republika Slovenija istospolnim partnerjem_kam ne omogoča sklenitve zakonske zveze, lahko pa sklenejo partnersko zvezo po Zakonu o partnerski zvezi (v nadaljevanju ZPZ). V skladu z ZPZ se za vpis partnerske zveze, sklenjene v tujini, v matični register smiselno uporabljajo določbe Zakona o matičnem registru, ki se nanašajo na vpis matičnih dejstev, nastalih v tujini. Partnerska oz. zakonska zveza, sklenjena v tujini, se vpiše v matični register, če ima takšna zveza v državi sklenitve enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza med moškim in žensko v Republiki Sloveniji, in če so izpolnjeni pogoji iz ZPZ. Republika Slovenija torej v tujini poročenim istospolnim partnerjem_kam priznava pravice v obsegu, kot jih zagotavlja ZPZ.
Podlaga za vpis partnerske zveze je izpisek iz matične knjige pristojnega tujega organa. Pri vpisu matičnega dejstva, nastalega v tujini, se poleg kraja vpiše tudi država. Če v izpisku iz poročne matične knjige tujega organa ni vpisan podatek o priimku zakoncev po sklenitvi zakonske zveze, se ta podatek vpiše na podlagi izjave zakoncev. Če izpiska iz matične knjige iz tujine ni mogoče pridobiti, se rojstvo, sklenitev zakonske zveze ali smrt v matični register v Republiki Sloveniji izjemoma lahko vpiše na podlagi odločbe pristojnega organa, če obstajajo dokazi o nastalem matičnem dejstvu. Pristojen_a je matičar_ka pristojnega organa, na območju katerega je kraj, kjer sta imela zakonca zadnje stalno prebivališče. Če sta imela zadnje stalno prebivališče v različnih krajih v Republiki Sloveniji, zakonca sama določita, v katerem izmed teh krajev se vpiše sklenitev zakonske zveze.
Pravna podlaga (zakon):
Zakon o partnerski zvezi (ZPZ) (Uradni list RS, št. 33/16);
Zakon o matičnem registru (ZMatR) (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo).
Pravna podlaga (določila):
4. in 6. člen Zakona o partnerski zvezi (ZPZ);
16. in 17. člen Zakona o matičnem registru (ZMatR).
Zdravje
Zakon o varstvu pred diskriminacijo
Zakon o varstvu pred diskriminacijo določa, da diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti. Zakon prav tako določa, da je diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine prepovedana.
Pravice pacienta ureja Zakon o pacientovih pravicah z namenom, da bi zagotovili enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno obravnavo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientko_om in zdravnikom_co.
Vsak ima pravico do proste izbire zdravnice_ka in izvajalke_ca zdravstvene dejavnosti. Zdravstvena_i delavka_ec lahko vašo izbiro (pod pogojem, da ne gre za nujno medicinsko pomoč) zavrne le v naslednjih primerih:
število pri zdravnici_ku evidentiranih zavarovanih pacientk_ov že presega število, ki ga določa ZZZS;
zdravnico_ka si želite izbrati v nasprotju s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja;
zaradi oddaljenosti vam zdravnica_k ne bi mogel zagotoviti vseh storitev, za katere je pooblaščen_a.
Ob tem vam mora predlagati drugo_ega zdravnico_ka in vam razloge za zavrnitev pisno pojasniti v osmih dneh od izražene izbire. V primeru, da pojasnil niste dobili oziroma z njimi niste zadovoljni, se lahko obrnete na zastopnico_ka pacientovih pravic.
Izvajalke_ci zdravstvenih storitev morajo pri vsaki zdravstveni obravnavi spoštovati pacientovo pravico do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Z zdravstvenimi in drugimi osebnimi podatki morajo ravnati v skladu z načelom zaupnosti in predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov.
Pravna podlaga (zakon):
Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08 in 55/17);
Zakon o varstvu pred diskriminacijo (Uradni list RS, št. 33/16 in 21/18 – ZNOrg).
Transspolne osebe
Pravno priznanje spola 23/10/2020
Pravno priznanje spola je postopek spremembe uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih z namenom priznanja spolne identitete posameznika.
Slovenska zakonodaja na tem področju uporablja neprimerno terminologijo in (namesto o pravnem priznanju spola) govori o spremembi spola. Besedna zveza ni ustrezna, saj posameznik s pravnim priznanjem spola spol, s katerim se identificira, le pravno potrdi v osebnih dokumentih in svojega spola torej ne spreminja.
Nenavadna je tudi izbira zakonskega akta, ki v Republiki Sloveniji ureja pravno priznanje spola. Le-ta je namreč urejen s podzakonskim aktom, in sicer s Pravilnikom o izvrševanju zakona o matičnem registru (Uradni list RS, št. 40/05, 69/09 in 77/16, v nadaljevanju Pravilnik), ki v 37. členu določa, da se »sprememba spola vpiše na podlagi odločbe pristojnega organa o spremembi vpisanega podatka«, pri čemer je »podlaga za izdajo odločbe potrdilo pristojne zdravstvene ustanove ali zdravnika, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol«. Pravilnik s to dikcijo po nepotrebnem poveže medicinski postopek priznanja spola s pravnim postopkom in obenem ne definira, kdo je pristojni zdravnik oziroma zdravstvena institucija ter kaj sprememba spola pravzaprav pomeni.
Za namen pravnega priznanja spola mora oseba, ki želi pravno priznati spol, pri psihiatru, ki je član omenjenega konzilija, pridobiti diagnozo transseksualizma (F64.0), klasificiranega kot duševna motnja. V Republiki Sloveniji pravno priznanje spola trenutno torej ni mogoče brez medicinske obravnave, zato se upravičeno porajajo dvomi in vprašanja glede spoštovanja pravice do zasebnosti, pravice do osebnega dostojanstva, pravice do zdravja, pravice do telesne in duševne celovitosti ter pravice do varnosti.
Priporočila za izdajo potrdila, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol:
POTRDILO PRISTOJNE ZDRAVNICE
Ime in priimek, rojen_a datum rojstva, stanujoč_a naslov, hišna številka, kraj, je spremenila spol, torej je moški/ženska. Upravno enoto zato naprošam, da v skladu s 37. členom Pravilnika o matičnem registru (Uradni list RS, št. 40/05, 69/09, 77/16 in 102/20) spremeni spol, vpisan ob rojstvu, torej EMŠO in vse preostale potrebne dokumente (osebna izkaznica, potni list, vozniško dovoljenje, zdravstvena kartica ipd.).
Lep pozdrav,
Ime in priimek pristojnega zdravnice_ka
Kraj, datum, podpis in žig
Nujen element je dikcija iz omenjenega 37. člena Pravilnika o izvrševanju zakona o matičnem registru: Oseba je spremenila spol.
Veljavnost potrdila: Zakonsko ni določen čas trajanja potrdila o spremembi spola, vendar so nas na Upravni enoti opozorili, da so izpiski in potrdila za vpis podatkov v matični register ponavadi stari največ šest mesecev.
Zgoraj navedeni člen Pravilnika posameznikom tako ne omogoča samoopredelitve.
Slovenska zakonodaja s Pravilnikom določa, da »mora matičar pred vpisom spremembe spola v register zahtevati določitev nove EMŠO« ter da se »izpisek iz matičnega registra o rojstvu izda s podatkom o novem spolu, brez zaznamka o spremembi spola«. Obenem Pravilnik upošteva človekovo pravico do zasebnosti. Posamezniku se namreč dodeli novo EMŠO, pri čemer se staro razveljavi (ostane v arhivu ter je ni mogoče dodeliti drugi osebi), prav tako pa je sprememba spolnega markerja za zunanje vpoglede nezaznavna. V primeru, da bi bilo treba dokazovati istovetnost, je iz matičnega registra razvidno, da je oseba opravila postopek pravnega priznanja spola in je torej prišlo do zamenjave EMŠO številke.
Oseba vse zadeve ureja na upravni enoti, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče (krajevna pristojnost), razen tiste zadeve, ki jih našteva omenjena uredba vlade. Med naštetimi zadevami v uredbi ni pravnega priznanja spola oz. spremembe spola, zato je treba vlogo za ta postopek vložiti na upravni enoti (oddelek za matične zadeve), kjer ima oseba prijavljeno stalno prebivališče. Vlogo lahko vložite tudi na diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini. Obrazec vloge za vpis spremembe podatka o spolu polnoletne osebe je dostopna na portalu eUprava, in sicer na povezavi https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=5305
Izpolnjeni obrazec z zdravniškim potrdilom oddate osebno na upravni enoti stalnega prebivališča ali na diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini. Pri oddaji vloge plačate stroške postopka. Več o tem na protalu eUprave, in sicer na povezavi https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=5305
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so konec leta 2019 ustanovili delovno skupino za pripravo celostnega zakona na področju pravnega priznanja spola.
Pravna podlaga (zakon):
Pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru (Uradni list RS, št. 40/05, 69/09, 77/16 in 102/20);
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K in 36/19);
Zakon o matičnem registru (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo in 67/19).
Pravna podlaga (določila):
37. člen Pravilnika o izvrševanju zakona o matičnem registru;
4. člen Zakona o matičnem registru.
Vir: Maša Jerićević Šušteršič, revija Odvetnik (Leto XXII, št. 1 (94) – pomlad 2020)
Sprememba imena
Spremembo imena ureja zakon. Nedavno spremenjeni Zakon o osebnem imenu (Uradni list RS, št. 20/06 in 43/19, v nadaljevanju Zakon) spremembo imena ureja v členih 10–22. Zakon določa, da se pravica do osebne izbire imena »omeji le, če je to nujno za zavarovanje javne varnosti, morale ali pravic in svoboščin drugih ljudi«. To pomeni, da si (transspolna) oseba lahko svobodno izbere tako moško kot žensko obliko imena (ne glede na uraden podatek o njenem spolu), dokler ostane v okviru navedenih omejitev. Zakon določa tudi zadržek za spremembo osebnega imena: »… sprememba osebnega imena, priimka ali imena se ne dovoli državljanu, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dokler kazen ni izvršena ali dokler traja preizkusna doba ali pravne posledice obsodbe.«
Prošnja za spremembo osebnega imena pri mladoletni osebi:
Prošnjo za spremembo osebnega imena (imena in/ali priimka) mladoletni osebi lahko vložijo starši oziroma skrbniki mladoletne osebe s soglasjem centra za socialno delo. Kadar starši živijo ločeno, lahko zahteva spremembo tisti od staršev, pri katerem mladoletna oseba živi oziroma je zaupana v varstvo in vzgojo, če s tem soglaša drugi od staršev. Če drugi od staršev ne soglaša s spremembo osebnega imena mladoletne osebe, jima sporazumno odločitev pomaga doseči center za socialno delo. Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o otrokovem novem osebnem imenu, o utemeljenosti zahtevka odloči sodišče v nepravdnem postopku na predlog enega ali obeh staršev. Odločba sodišča o utemeljenosti zahtevka mora biti priložena zahtevi za spremembo osebnega imena mladoletni osebi.
Kako izgleda vloga za spremembo osebnega imena za polnoletne osebe?
Vlogo za spremembo osebnega imena se lahko vloži elektronsko prek portala eUprava ali osebno na katerikoli upravni enoti. Obrazec za elektronsko vlogo in vlogo na upravni enoti skupaj s cenikom stroškov postopka je objavljen na spletni strani e-Uprave.
Kako izgleda vloga za spremembo imena za mladoletne osebe?
Vloga spremembo imena mladoletne osebe je možna le na upravni enoti, ne pa tudi elektronsko prek portale eUprava.
Pravna podlaga (zakon):
Zakon o osebnem imenu (Uradni list RS št. 20/06 in 43/2019 ).
Pravna podlaga (določila): 10.–22. člen Zakona o osebnem imenu.
Sprememba podatkov na spričevalu po pravnem priznanju spola 07/09/2020
Spričevalo velja za javno listino o učnem uspehu. Zakon o splošnem upravnem postopku [1] v povezavi z javnimi listinami 170. člen določa naslednje: »Če lahko pravna dejstva (dogodki, pravni posli itd.) vplivajo na spremembo tistega, kar je potrjeno v javni listini, je potrebno za potrebe dokazovanja priskrbeti novo javno listino.« To pomeni, da lahko oseba, ki je po izdanem spričevalu pravno priznala spol in s tem pridobila nove osebne podatke, na izobraževalni instituciji zaprosi za novo spričevalo.
Na to so opozorili že pri Varuhu človekovih pravic v Letnem poročilu za leto 2016 [2], v katerem so med drugim zapisali tudi, da je pravno priznanje spola: »… občutljiv osebni podatek, ki spada v najintimnejši krog posameznikove zasebnosti, varovane v okviru 35. člena Ustave Republike Slovenije. Pogoji za seznanitev s temi podatki so najstrožji in utemeljeni le v izjemnih primerih.«
Pravna podlaga (zakon):
Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13).
Pravna podlaga (določila):
170. člen Zakona o splošnem upravnem postopku.
[1] Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13).
[2] Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2016, str. 113–115.
Interspolne osebe
Pravni vidiki interspolnosti, Maša Jerićević Šušteršič, revija Odvetnik (Leto XXIII, št. 5 (103) – zima 2021) 05/01/2022
Interspolne osebe se rodijo s spolnimi značilnostmi, ki ne ustrezajo medicinskim ali družbenim normam za žensko ali moško telo. Odstopanje se lahko izraža v primarnih značilnostih, kot so notranji ali zunanji spolni organi, kromosomska ali hormonska struktura in/ali sekundarnih značilnostih (kot so mišična masa, poraščenost in posameznikova postava). Interspolnost se nanaša na telesne značilnosti, ki si jih posameznik ne izbere sam, temveč jih pridobi ob rojstvu. [1]
Pravice interspolnih oseb so med drugim varovane z Ustavo Republike Slovenije [2] in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic [3] kot vse ostale človekove pravice.
Na interspolnih otrocih zelo pogosto (tudi v Sloveniji) opravljajo kirurške posege ali drugo obliko zdravljenja, s katerimi »normalizirajo« izgled genitalij in za katere kirurgi ne morejo pridobiti osebne, predhodne, jasne in informirane privolitve. [4] Ti posegi so z zdravstvenega vidika nepotrebni – gre za pohabljanje spolnih organov interspolnih oseb, ki povzročajo vseživljenjske posledice, kot so neplodnost, bolečina, inkontinenca, izguba želje po spolnosti in psihološke travme. [5] Ti posegi predstavljajo hud poseg v človekove pravice do telesne in duševne celovitosti, načelo varstva največje zdravstvene koristi za pacienta, zlasti otroka, spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju, spoštovanje osebnosti in dostojanstva.
O posegih na interspolnih otrocih se starši in/ali zakoniti skrbniki največkrat odločajo pod velikim pritiskom. [6] Poleg tega niso v celoti seznanjeni s posledicami, ki jih bo njihov otrok občutil vse življenje in posledično ne moremo govoriti o informirani privolitvi, ki je pogoj za privolitev, o kateri govori Zakon o pacientovih pravicah. [7] Težave se kažejo tudi kasneje, saj veliko interspolnih oseb nima dostopa do svoje popolne zdravstvene kartoteke, zaradi česar se ne zavedajo svoje interspolnosti ali pa niso seznanjeni s posegi, ki so jih prestali. [8]
Omeniti je potrebno dve temeljni resoluciji, in sicer Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 2017 [10] in Evropskega parlamenta iz leta 2019. [11] Resoluciji se posvečata vprašanju varstva človekovih pravic in enakih pravic interspolnih oseb v medicinskih postopkih ter opozarjata na problem medikalizacije in patologizacije interspolnosti. Resoluciji poudarjata, da je nujno potrebno obravnavati kršitve človekovih pravic interspolnih oseb in pozivata Komisijo in države članice, naj predlagajo zakonodajo, ki bo obravnavala ta vprašanja. Ostro obsojata zdravljenje in kirurške posege za normalizacijo spola ter pozivata druge države članice, naj čim prej sprejmejo podobno zakonodajo; pozivata države članice, naj izboljšajo dostop do zdravstvenih kartotek za interspolne osebe in naj poskrbijo, da se pri dojenčkih in otrocih ne bodo opravljali nepotrebni zdravstveni ali kirurški posegi, da se zagotovi telesna nedotakljivost, samostojnost in samoopredelitev teh otrok.
Kljub zgoraj zapisanemu so interspolne osebe v Evropi po poročanju Evropske komisije še vedno podvržene diskriminaciji in nasilju. [12] Primer dobre prakse obravnave interspolnih oseb predstavlja Malta, ki je s sprejetjem Zakona o spolni identiteti, spolnem izrazu in spolnih znakih kot prva država na svetu prepovedala vse nenujne operacije interspolnih ljudi brez njihove privolitve, kar zagotavlja varovanje njihove telesne celovitosti. [13] S tako ureditvijo Malta zagotavlja visoko raven varstva človekovih pravic in enake obravnave interspolnih oseb. [14]
V Republiki Sloveniji omenjeni resoluciji nista implementirani. Pravice interspolnih oseb so sicer varovane z Ustavo Republike Slovenije (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, pravica do zdravstvenega varstva in druge), Zakonom o pacientovih pravicah in Zakonom o varstvu pred diskriminacijo (spolne značilnost sodijo v dikcijo »druge osebne okoliščine«, ker gre za značilnosti, ki ustrezajo definiciji osebnih okoliščin), vendar so interspolne osebe na dejanski ravni še vedno podvržene neenaki obravnavi in nepotrebnim zdravstvenim posegom.
Trenutno štiri države na svetu (to so Avstralija, Malta, Portugalska in Nemčija) prepovedujejo operacije za normalizacijo spola interspolnih oseb, pred Evropskim sodiščem za varstvo človekovih pravic pa so štirje primeri o varstvu pravic interspolnih oseb. [15] Pred zakonodajalci sveta je torej še dolga pot, pravice interspolnih oseb pa je treba čim prej obravnavati z vidika varstva človekovih pravic. Vladavina prava ne obstaja, v kolikor ne velja za vse enako. [16]
[1] Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti o položaju interspolnih ljudi v medicinskih postopkih, 2020, dostopno na: http://www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2021/01/Posebno-porocilo-Polozaj-interspolnih-ljudi-v-medicinskih-postopkih.pdf (27. 10. 2021).
[2] Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a).
[3] Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94).
[4] Dan Christian Ghattas, Protecting Intersex People in Europe: A Toolkit for Law and Policymakers, str. 20, dostopno na: https://oiieurope.org/wp-content/uploads/2019/05/Protecting_intersex_in_Europe_toolkit.pdf (2. 11. 2021).
[5] Dan Christian Ghattas, Protecting Intersex People in Europe: A Toolkit for Law and Policymakers, str. 10, dostopno na: https://oiieurope.org/wp-content/uploads/2019/05/Protecting_intersex_in_Europe_toolkit.pdf (2. 11. 2021).
[6] IGLYO, OII Europe & EPA, Supporting your intersex child, dostopno na: https://oiieurope.org/wp-content/uploads/2018/10/Supporting-your-intersex-child_WEB_final.pdf (2. 11. 2021).
[7] Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17 in 177/20), 26. člen.
[8] Dan Christian Ghattas, Protecting Intersex People in Europe: A Toolkit for Law and Policymakers, str. 38, dostopno na: https://oiieurope.org/wp-content/uploads/2019/05/Protecting_intersex_in_Europe_toolkit.pdf (2. 11. 2021).
[9] Reis, A. in McCarthy, M. (2017). Perspectives in Biology and Medicine. What hospitalists should know about intersex adults, 59(3), str. 391–398, dostopno na: https://interactadvocates.org/wp-content/uploads/2017/06/09_59.3reis.pdf (27. 10. 2021) in Amnesty International (2017). First, do no harm – ensuring the rights of children with variations of sex characteristics in Denmark and Germany.
[10] Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2191 (2017) o spodbujanju človekovih pravic in odpravljanju diskriminacije nad interspolnimi osebami; sprejeta 12. oktobra 2017. Dostopno na: http://semantic-pace.net/tools/pdf.aspx?doc=aHR0cDovL2Fzc2VtYmx5LmNvZS5pbnQvbncveG1sL1hSZWYvWDJILURXLWV4dHIuYXNwP2ZpbGVpZD0yNDIzMiZsYW5nPUVO&xsl=aHR0cDovL3NlbWFudGljcGFjZS5uZXQvWHNsdC9QZGYvWFJlZi1XRC1BVC1YTUwyUERGLnhzbA==&xsltparams=ZmlsZWlkPTI0MjMy (26. 10. 2021).
[11] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o pravicah interseksualnih oseb (2018/2878(RSP); dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-8-2019-0128_SL.htm (27. 10. 2021).
[12] European Commission (2018). Trans and intersex equality rights in Europe – a comparative analysis. Dostopno na: https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/trans_and_intersex_equality_rights.pdf.
[13] Malta, gender identity, gender expression and sex characteristics act, dostopno na: https://legislation.mt/eli/cap/540/eng/pdf (27. 10. 2021).
[14] Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti o položaju interspolnih ljudi v medicinskih postopkih, 2020, dostopno na: http://www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2021/01/Posebno-porocilo-Polozaj-interspolnih-ljudi-v-medicinskih-postopkih.pdf (27. 10. 2021).
[15] Več na: https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22fulltext%22:[%22intersex%20rights%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GRANDCHAMBER%22,%22CHAMBER%22]} (2. 11. 2021).
[16] dr. Andraž Teršek, Javni psi čuvaji, 2018, dostopno na: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/dnevne-novice/212457 (2. 11. 2021).
Vir: Odvetnik, Revija Odvetniške zbornice Slovenije / Leto XXIII, št. 5 (103) – zima 2021 / ISSN 1408-9440 (PDF).
Stanovanjsko pravo
Diskriminacija pri najemu stanovanja na prostem trgu
Doživel sem diskriminacijo pri najemu stanovanja na prostem trgu
Kateri postopki so mi na voljo v primeru diskriminacije?
V primeru diskriminacije imate na voljo različna pravna sredstva. Možno je podati pobudo pri:
- Zagovornici oziroma Zagovorniku načela enakosti;
- sprožiti postopek pred Varuhinjo oziroma varuhom človekovih pravic (če ste bili diskriminirani s strani države);
- vložiti prijavo na pristojno inšpekcijo (tržni inšpektorat);
- poleg naštetega lahko glede na okoliščine diskriminacije vložite tudi civilno tožbo ali
- proti storilcu podate kazensko ovadbo.
Postopki se med seboj ne izključujejo.
Pravna podlaga (zakon):
Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) (Uradni list RS, št. 33/16 in 21/18 – ZNOrg).
Pravna podlaga (določila):
1., 2., 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD).
International protection/Mednarodna zaščita
International protection/Mednarodna zaščita
Useful information regarding the (legal) proceedings in connections with the applicants for the international protection and foreigners 04/03/2020
Find the brochure in different languages “Asylum Procedure: Information for Lesbian, Gay, Bisexual, Trans, and Intersex Persons” at our publication section. pdf.
1. The proceeding with applicants for international protection
The main law governing the proceeding for obtaining international protection and the content of international protection in the Republic of Slovenia is International Protection Act (Official Journal of the Republic of Slovenia No. 16/17 and further changes).
For the matters of the international protection at the first instance that are not regulated by this Act, a more general regulation applies – General Administrative Procedure Act (Official Journal of the Republic of Slovenia No. 24/06 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 and further changes).
What is international protection?
International protection is also called asylum. In the Republic of Slovenia, there are two kinds of international protection:
- refugee status and
- subsidiary protection status.
For what reasons can I get the refugee status?
Refugee status is granted to persons who have well-founded fear of persecution on grounds of race, religion, nationality, political opinions, sexual orientation, gender identity, gender expression or being part of a particular social group.
For what reasons can I get the subsidiary protection status?
Subsidiary protection can be obtained if you do not qualify for refugee status, but return to your country of origin would cause you serious harm (such as death, execution, torture, etc.).
2. Preliminary procedure – intention to file an application for international protection
In the Republic of Slovenia, only third country nationals can apply for international protection (third country nationals means that you are not Slovenian or any other EU country national). The procedure is divided into two parts; the applicant first expresses their intention to file an application for international protection, and subsequently on this basis, the applicant submits an application for international protection.
The intention to file an application for international protection can be made to any state or local government body upon arrival in the Republic of Slovenia. Since 2010, the application for international protection can no longer be submitted at the Slovenian diplomatic and consular representations abroad.
The authority where the foreigner has expressed an intention to file an application for international protection is obliged to inform the competent authority for international protection in the Republic of Slovenia. That is the Ministry of the Interior.
In practice, people frequently express intention to file an application for international protection to the police officers when they arrest them for entering the Republic of Slovenia without required documents and/or by avoiding official border crossings via land border with Croatia, or to the police at Ljubljana Airport after arriving to Slovenia by plane.
Between the time of expression of the intention to file an application for international protection and the actual submission of the application, the applicant must not be removed from the Republic of Slovenia. In a case of crossing the state border without required documents and/or by avoiding official border crossings, the proceedings for an offense are suspended until the completion of the international protection procedure (and if the procedure ends with the recognition of the status of international protection, the foreigner will not be punished).
After the intention to file an application for international protection is given and before the application is submitted, a procedure with a foreigner is conducted at the police station, if necessary with the assistance of an interpreter. During this procedure the police determinate the applicants identity as well as the route they took to come to the Republic of Slovenia, while the applicant gives a brief statement explaining what are their reasons for applying for the international protection and other basic personal data (the so-called “registration form” should be filled in). The police are required to provide an interpreter to carry out the process.
After the completion of the procedure at the police station, the applicant is taken to an accommodation institution for applicants for international protection – the Asylum Centre in Ljubljana, where the procedure of international protection at first instance begins.
If a foreigner had entered the Republic of Slovenia with counterfeit or forged documents required for entering the Republic of Slovenia, criminal proceedings may be instituted against them in accordance with the third paragraph of Article 251 of the Criminal Code (Official Journal of the Republic of Slovenia No. 6/16, 54/15, 38/16 in 27/17 and further changes), regardless of the fact that they express their intention to file an application for international protection without delay. These procedures most often end with the use of the institute of suspensive procedure, but in some cases (especially if the identity of the applicant was not confirmed) also through the execution of the entire criminal procedure and the final judgment. Several non-governmental organisations warned the General Prosecutor’s Office as well as the local State Prosecutors about this practice, as it is, in the view of those non-governmental organisations, the result of a misinterpretation of the Convention relating to the Status of Refugees (Geneva, 28 July 1951). The inadequacy of this practice is found in an example of refugees from Syria, who had to, before entering the application procedure, in the case of the suspensive procedure, transfer a minimum of 250 EUR to the public institutions or humanitarian organisations that are listed on the General Prosecutor’s Office list (General Instructions for the Uniform Application of the Provisions of Article 162 of the Criminal Procedure Act on Suspension of Law Enforcement, page 3222, available at: https://www.uradni-list.si/1/content?id=102955).
2.2 The procedure at the first instance
2.2.1 Submission of an application for international protection
The Ministry of Interior manages the procedure of obtaining international protection at the first instance. Internal organization unit of the Ministry of Interior that manages international protection proceedings is called the Migration Office, which is part of the Migration and Naturalisation Directorate. The Migration Office is further subdivided into the Reception and Support Division and the Integration Division, which is responsible for accommodating applicants for international protection and the integration of persons with recognized international protection, and the Status Division, which is responsible for the substantive decisions on applications for international protection.
Prior to making the request, foreigners undergo a medical examination at the Asylum Centre to prevent the potential spread of disease an applicant might have and to determine the applicant’s medical condition.
It is important for the applicant to draw attention to those health problems resulting from their persecution.
The staff also takes a photo of the applicant as well as fingerprints for the purpose of verification at the EURODAC base. Persons under the age of 14 are not fingerprinted.
Before the start of the procedure, unaccompanied minors are placed with legal representatives, which are present at the application procedure and at any subsequent actions of the procedure.
Unaccompanied minors and unaccompanied children as those who have been separated from both parents and other relatives and are not being cared for by an adult who, by law or custom, is responsible for doing so (Definition of the UN Committee of the Rights of a Child).
At the first instance, the International Protection Act does not provide free legal representation of applicants. However, the legal representation is provided by a non-governmental organisation founded by the Asylum, Migration, and Integration Found. In addition to legal representation, the non-governmental organisation also provides the applicants with information regarding the course of the international protection procedure and their rights and duties.
Information will be provided through an interpreter in a language the applicant understands.
After the medical examination, taking a photograph and fingerprints, as well as informing the applicants, they apply for international protection (the so-called first interview). The procedure is conducted by an official of the Ministry of Interior, who first asks the applicants for their personal data and the information on the route they took from the country of origin to the Republic of Slovenia. This is followed by the main part of the application, where the applicant independently gives a statement of the reasons for the application. Finally, the statement may be supplemented by additional questions from the official and the legal representative of minors, if present.
The applicant is asked about:
their personal information;
route they took from their country of origin to the Republic of Slovenia;
their personal documents (ID, passport, etc.);
information about their family members;
information about potential prior applications for international protection in the Republic of Slovenia or any other country;
the reasons why they are applying for international protection.
during the first interview, it is very important that:
The applicant actively participates.
The applicant accurately and truthfully states their story.
When describing the important events, the applicant tells when and where they occurred.
The applicant pays particular attention to explaining why they would be at risk if they return to their country of origin.
If the officer calls for some evidence (documents, photographs … that apply to applicants situation and the reasons why they had to leave their country of origin), the applicant must pay attention to the deadline set for submission of those evidence.
The procedure is conducted with the help of an interpreter who, at the end of the interview, orally translates the contents to the applicant, who can comment on them and the comments are recorded. By signing the record, the foreign gains the status of an applicant for international protection in the Republic of Slovenia.
It is important for the applicant to remember as accurately as possible what they told at the first interview, as similar, but more precise questions will follow at the second interview – this will confirm their credibility.
After the application is made, the applicant’s fingerprints are entered into the EURODAC database. EURODAC database is the European Union (EU) fingerprint database for identifying asylum seekers and irregular border-crossers over the age of 14. This enables authorities to determine whether asylum seekers have already applied for asylum in another EU member state or have travelled through another EU member state without required documents and/or by avoiding official border crossings (“principle of first contact”).
If, in accordance with the Dublin Regulation, another EU Member State is recognized as competent (that is to say this Member State is responsible for that applicant), the Ministry of the Interior issues a Dublin decision terminating the procedure in the Republic of Slovenia and (after its finality) the applicant is transferred the other competent Member State.
2.2.2 Accommodation in the Asylum Home and restriction of movement
During the procedure, the applicants are housed in the Asylum Centre in Ljubljana, the capital of the Republic of Slovenia. Prior to submitting the application (and the medical examination), foreigners are first housed in the reception rooms of the Asylum Centre, separately from the applicants who have already submitted their applications (usually for a day, exceptionally longer).
Upon placement in the reception rooms applicants are required to sign a statement written in a language they understand. By signing the statement, the applicant confirms that they are aware that leaving these premises means that they no longer want international protection in the Republic of Slovenia.
After the application is submitted, they are moved to the main part of the Asylum Centre, which is divided into separate sections for adult men, minors, women, and families. In addition to Ljubljana, the Asylum Centre has its department also in Logatec.
In addition to accommodation, applicants for international protection are entitled to free food, clothing and footwear, basic hygiene supplies and a monthly allowance (currently in the amount of 18 euros). In certain cases, specified by law, the applicant may be housed, instead of being housed in the Asylum Centre, in other suitable institution or at a private address. Applicants are entitled to emergency treatment and they may, in individual cases, on a case-by-case basis, receive a wider range of treatment. They are also entitled to education, and, if nine months have passed since the submission of the application and other statutory conditions are also fulfilled, to employment and work.
The applicant gets an ID card with their photo proving their status as an applicant for international protection. During the procedure the applicant can move freely within the territory of the Republic of Slovenia, but must obtain a permit each time, they want to spend a night outside the Asylum Centre. If the applicant leaves the Asylum Centre arbitrarily and does not return within three days, their application is deemed withdrawn and the international protection procedure is terminated.
In statutory cases, the Ministry of Interior may issue a decision that restricts movement of an applicant. Order of the Ministry of the Interior may be issued when the movement restriction is necessary because of:
identification of the applicant,
suspicion of misrepresentation or misuse of procedure,
endangering the lives of others or property,
carrying out the Dublin procedure and handing over the applicant to the competent country.
Movement of the applicant may be restricted to three months with the possibility of a one-month extension (maximum total duration of four months). Applicants with the restriction of movement are housed at the Immigration Detention Centre in Postojna, which is a closed-type police accommodation primarily intended to accommodate foreigners in return procedures. As a milder measure compared to accommodation at the Immigration Detention Centre, the Ministry of the Interior may restrict the applicant’s movement to the Asylum Centre area (accommodating them in the Asylum Centre by prohibiting them from leaving). Unaccompanied minors may be restricted to movement only in the Asylum Centre and not by accommodation at the Immigration Detention Centre. With the exception of free movement, applicants whose movement has been restricted are entitled to the same scope of rights as other applicants.
Where the intention to seek international protection is expressed by a person who is accommodated as a foreigner in a return procedure at the Immigration Detention Centre, they will not normally move to the Asylum Centre after the application is submitted. The Ministry of Interior takes the application for international protection at the premises of the Immigration Detention Centre and then issues a restriction on movement (on suspicion of deception and misuse of procedure), so that the person remains as an applicant for international protection at the Immigration Detention Centre for the duration of the restriction measure.
2.2.3 Regular and accelerated procedure
If, upon submission of the request, the Ministry of the Interior decides that it will rule on the matter (that is, the Ministry does not issue a Dublin or safe third country decision), the matter is assigned to the decision maker at the Division for Status Affairs. After examining the case, the decision maker invites the applicant to a personal interview (the second interview). At the personal interview, the decision maker details the reasons for obtaining international protection provided by the applicant in the application and any other facts and circumstances that may be relevant to the decision. At the end of the personal interview, the applicant may also be asked questions by the legal representative, if present, and the proxy. The process is conducted through an interpreter, who, at the end of the interview, orally translate the contents of the report to the applicant, on which they may comment.
The decision may be reached by the decision-maker in an accelerated procedure without conducting a personal interview, where they can accept the request based on available evidence or they may reject it as manifestly ill-founded. In order to reject an application as manifestly ill-founded, statutory reasons must be given (analogous to the reasons referred to in Article 23 (4) of the Procedural Directive).
Accelerated procedure is shortened procedure in which the applicant’s request may be rejected for many different reasons. These are some of the reasons:
if the applicant came to the Republic of Slovenia solely for economic reasons;
if the applicant stated in the application only insufficient, irrelevant, and negligible facts;
if the applicant does not qualify for international protection;
if the applicant misrepresents the reasons for international protection;
if the applicant refuses to take their fingerprints and refuses to be photographed;
if the applicant did not submit the application as soon as possible;
if the applicant submitted the application only to delay or prevent their removal from the Republic of Slovenia;
if the applicant substantiated their application on the basis of forged documents;
if the applicant intentionally destroyed or disposed of their identification document or other documents;
if the applicant has previously submitted a different application stating with other personal data;
if the applicant originates from safe country of origin;
if the applicant commits a crime of endangering the national security or public order and has been banned from the country and the deadline for entering in the European Union has not yet expired;
if the applicant has concealed that they have previously applied for international protection;
if the applicant, before the decision on his application was made, tried to enter another country without required documents and/or by avoiding official border crossings …
The applicant may file all the evidence supporting his application within the time limit set for them in the application procedure. If there is a second interview (personal interview), until the end of the second interview. All submitted documentation, including any information about the country of origin, can be submitted in a foreign language. The Ministry of Interior will translate the documentation without any charge for the applicant.
After conducting a personal interview and before issuing the decision, the decision maker sends the applicant country of origin information based on which they intend to justify their decision. The applicant may submit their comments on the submitted information within the set deadline.
2.2.4 Decision
Third-country nationals in the Republic of Slovenia may obtain two different international protection statuses – (a) refugee status or (b) subsidiary protection status. The conditions for granting one or the other status are analogous to those of the Qualification Directive (Articles 13 and 18).
The decision maker establishes the conditions for granting international protection in a single procedure, first assessing the conditions for granting refugee status and only, if not fulfilled, the conditions for granting subsidiary protection status.
Refugee status is granted to a person (a) without a time limit and the subsidiary protection status is granted for a (b) fixed period (different from case to case, usually for a period of one to three years) with the possibility of extension.
In addition, the extension of the rights of persons with subsidiary protection status is equal to persons with refugee status.
Rejection of the application for international protection (negative decision) may be reached by rejecting the application after the case has been assessed in the ordinary procedure or rejecting the application as manifestly ill-founded in an accelerated procedure.
The following shall be taken into account when deciding on an application:
information and statements from the application,
information obtained at the personal interview,
evidence and documentation provided by the applicant,
evidence obtained by the Migration Office,
documentation obtained prior to the submission of the application,
general and specific country of origin information.
It is advised to submit all the evidence as soon as the application for international protection is submitted. If the applicant obtains the evidence during the procedure, they should present it to the officials as soon as possible.
The applicant should state specifically the facts and circumstances that led them to leave the country of origin. Always tell the truth. The applicant should not rely on the need to say something unless the official asks. The applicant is required to state all the facts justifying the fear of persecution or serious harm. In case the applicant does not understand the question, they should ask for further clarifications.
Applicants receive the decisions as soon as possible. In practice, that means several days (in the accelerated procedure) to several months (in the ordinary course of the procedure). Applicants shall receive written decisions in the Slovenian language. A summary is provided in a language that the applicant understands.
The applicant receives the decision in person, unless they have a proxy. In that case, the proxy is obliged to inform the applicant.
In the case of a negative decision, the applicant has the right to judicial protection.
2.3 Judicial proceedings
There are no appeals against decisions issued in the international protection procedure; the remedy available to the applicants is an administrative dispute – a judicial review of an issued administrative act, which is initiated by the filing of a lawsuit against the Ministry of the Interior. In the court proceedings, the applicant acts as the plaintiff and the Ministry of the Interior as the defendant. The lawsuit is decided by the Administrative Court of the Republic of Slovenia based in Ljubljana.
Refugee counsellors are available for free to applicants in accordance with the International Protection Act to bring a lawsuit and represent them in court. These are law graduates appointed to the position of refugee counsellors by the Ministry of Justice on the basis of a public call for tenders who have completed education and examinations in the field of international protection.
A list of refugee counsellors: https://spvt.mp.gov.si/imenik-svetovalcev-za-azil-begunce.html.
Typical examples of decisions against which an applicant may file an administrative dispute are:
the negative decision was issued in the ordinary course of action (deadline for submission of a lawsuit is 15 days),
the negative decision was issued in an accelerated procedure (the deadline for submission of a lawsuit is 8 days),
decision on restriction of movement (deadline for submission of a lawsuit is 3 days),
Dublin decision (deadline for submission of a lawsuit is 8 days) and
safe third-party decision (deadline for submission of a lawsuit is 8 days).
A lawsuit against a negative decision suspends the execution of the contested act, but in all other cases, the action does not suspend execution. In such cases, the applicant may prevent enforcement (especially removal from the country) by requesting, together with the lawsuit, suspension of the contested act.
As a rule, the Administrative Court decides on the case based on written documentation and does not call a hearing in the case. The exception to this is the restriction of procedures in which an oral hearing of the applicant is required by law.
If the Administrative Court upholds the action, it annuls the decision. When further proceedings or further decisions are required in a case, as a rule, the court does not decide independently, but returns the case to the Ministry of the Interior for reconsideration.
2.3.1 The Supreme Court
The parties (the applicant and the Ministry of the Interior) may appeal against the judgment of the Administrative Court to the Supreme Court of the Republic of Slovenia within 15 days. The appeal shall suspend the execution of the judgment pending the decision of the Supreme Court.
Refugee counsellors are available for free for applicants to help them file the appeals and represent them before the Supreme Court.
The Supreme Court upholds or dismisses the appeal. In cases where further proceedings or further adjudication are required, the Supreme Court, as a rule, not only adopts a decision, but returns the case to a first-instance court or to the Ministry of the Interior.
An appeal to the Supreme Court is the highest ordinary legal remedy available to applicants, which is why by exhaustion thereof the procedure for international protection is finalized.
2.3.2 Constitutional Court
A constitutional appeal may be lodged with the Constitutional Court of the Republic of Slovenia against a judgment of the Supreme Court within 15 days. The constitutional complaint alleges a violation of a specific human right or fundamental freedom in the Constitution of the Republic of Slovenia, which is reached by the impugned decision or order.
The filing of a constitutional complaint does not in itself delay the execution of the impugned decision or order, but the Constitutional Court may order the suspension of the execution if the execution could have damaging consequences, which would be difficult to remedy.
By issuing a decision of the Constitutional Court, all legal remedies available in the Republic of Slovenia have been exhausted.
3. The proceeding with foreigners who do not apply for international protection
Entry and stay in the Republic of Slovenia is regulated by the Foreigners Act (Official Journal of the Republic of Slovenia No. 9/18 and 62/19 and further changes) which also defines procedures with persons who enter into the Republic of Slovenia illegally and thus stay in Slovenia according to the provisions of this Act is illegal.
All foreigners must have a valid travel document, visa, or residence permit (entry address) to enter, leave, and stay in the Republic of Slovenia. The law does not regulate a humanitarian visa.
Illegal entry into the Republic of Slovenia is an entry beyond the border control (border crossing), entry across the green border or use of a forged, foreign or otherwise modified passport and other documents required for entry, or if a person gives false information to the border control authorities.
In the event that the foreigner is intercepted during the illegal crossing of the state border or in connection with it, the police may return the foreigner on the basis of so-called readmission agreements. Readmission agreements of foreigner who is residing illegally are used to return a foreign from EU Member States to the country of transit or country of origin. These procedures are short and speedy and must be carried out without a written decision within 72 hours of the arrest. In such procedures, the police surrender the foreigner to the security authorities of the receiving country; in the case of Slovenia, this is mostly Croatia.
If a foreigner cannot be returned under these agreements, they are accommodated at the Postojna Immigration Detention Centre and issued a return decision. The Police can issue two types of return decisions, namely a decision setting a deadline for a foreigner to leave the country (the so-called voluntary return decision) and a decision on a (forced) return if the foreigner did not leave within the voluntary return deadline and if, in the case of individual treatment, at the very outset of the proceedings, reasons are given indicating the dangers of escape and the reasons for public order, public security, and national security.
The police may also order a restriction of entry into the Republic of Slovenia from six months to five years by a forced return decision.
4. Permission to remain in the Republic of Slovenia
Foreigners who have not applied for international protection and who do not yet have a residence in the Republic of Slovenia may be, under certain condition, retained in the Republic of Slovenia. Mostly, when it is not possible for them to be returned to their country of origin:
the foreigner’s removal from the country with the principle of non-refoulement (explained below) is not allowed,
the foreigner does not have and cannot obtain a valid passport of the country of their origin,
due to the foreigner’s medical condition, the doctor does not recommend immediate removal from the country,
the foreigner has to prolong the permitted residence in the country due to the death or serious illness of a family member residing in the Republic of Slovenia,
it is necessary to ensure the urgent participation of a foreigner in proceedings before a state body of the Republic of Slovenia,
a minor foreigner stays in the Republic of Slovenia and attends primary school until the end of the school year,
a country is not willing to accept a foreigner of which he is a national or in which they have the last known residence as a stateless person,
removal is not possible as it is not possible to guarantee the transportation of a foreigner from the country by land, air, or water,
removal is not possible because circumstances such as natural and other disasters that prevent return are occurring in the country of origin,
in the case of an unaccompanied minor foreigner, where non-removal is required by their guardian in a specific case.
The permission to remain in the Republic of Slovenia is issued by the police at the request of the foreigner or ex officio for a period of six months. The permission may be renewed at the request of the foreigner or ex officio for the reasons referred to in the previous paragraph. A foreigner who is allowed to stay in the Republic of Slovenia is issued a police card with a permission to remain in the Republic of Slovenia.
Persons who are allowed to stay in the Republic of Slovenia are entitled to emergency health care, basic care (financial social assistance), as well as the right to primary education for the minors.
The principle of non-refoulement in accordance with the Slovenian law and the principles of customary international law means the obligation of the Republic of Slovenia not to remove a foreigner to a country in which their life or their freedom would be endangered due to race, religion, nationality, affiliation with a particular social group or political belief or to a country where they may be subjected to torture and other cruel, inhuman or degrading treatment or punishment.
5. The Dublin Regulation
The Dublin Regulation is an EU Regulation No. 604/2013 establishing the criteria and mechanisms for determining the Member State responsible for examining an application for international protection lodged in one of the Member States by a third-country national or a stateless person (also called the Dublin III). The application is handled by a single Member State, the one that is responsible according to the criteria of the Regulation.
The Dublin procedure: based on fingerprints of the applicant it is verified if the applicant for international protection already applied in any other country of the European Union. If so, your application will be dealt with in the so-called Dublin procedure.
This is the procedure for determining which country is responsible for examining the application. If this it is not the Republic of Slovenia, the applicant is handed over to a country which is responsible (for example: if an applicant has previous asked for international protection in Austria, Austria is responsible for handling their application, and the applicant will be returned to Austria).
There are also other reasons under which the application will not be handled in the Republic of Slovenia.
The fact that a particular application will not be dealt with in the Republic of Slovenia is written on an order. This order may be brought before the Administrative Court of the Republic of Slovenia. However, the lawsuit will not prevent a return to the country responsible for handling the case.
Where it is not possible to determine a responsible country on the basis of these criteria, the first country in which an application for international protection has been lodged is responsible. Each country has the right to send an applicant to a safe third country when this is in accordance with the rules and safeguards laid down in Directive 2013/32/EU.
The country responsible for these criteria is determined on the basis of the situation that existed when the applicant first applied for international protection. The criteria are applied in order.
5.1 Minors
The best interests of the child are taken into account.
Minors are represented by legal representatives who are professionally trained and qualified to ensure that the best interests of the child are respected.
Countries shall take particular account of:
the possibility of family reunification,
the well-being and social development of the minor,
safety and security, especially when there is a risk of a minor being a victim of trafficking in human beings,
opinion of a minor in accordance with their age and maturity.
The country responsible for the unaccompanied minor is the country in which the minor’s family member or brother or sister is legally present, provided the child’s best interests are met. In this process of determining, which country is responsible, the assistance of an international or other relevant organization (e.g. the Red Cross) is sought. If the relatives are in several different countries, the responsible country is determined based on the maximum benefit of the unaccompanied minor.
Where an unaccompanied minor has a relative who is legally residing in another country, and it is determined on an individual basis that the relative can take care of them, the country shall unite the unaccompanied minor with their relative if it is in the best interests of the child.
In the absence of a family member, brother, sister or relative, the unaccompanied minor is the responsibility of the country in which they sought international protection, in accordance with their best interests. Therefore, they are not handed to another country, even if they have applied for international protection in another country. This is an exception.
5.2 Family members, who are entitled to the international protection
Where an applicant has a family member, irrespective of whether the family was previously established in the country of origin and is the applicant is entitled to reside in the country as a beneficiary of international protection, that country shall be responsible for dealing with family reunification, provided that the applicant expresses a request in writing.
5.3 Family members, who are applicants for international protection
Where the applicant has a family member in another EU member state and the family member’s application for international protection has not yet gone through the first substantive decision in that country, that country shall be responsible for examining the application for international protection, provided that the persons concerned have made such request in writing.
5.4 Family procedure
Where several family members and/or underage unmarried siblings simultaneously submit applications for international protection to the same country or at dates close enough for the processes to be carried out jointly and where the application of the criteria of the regulation would mean their separation, the responsible country is the country responsible for accepting the largest number of persons concerned or, failing that, the one responsible for the oldest of those according to the criteria.
5.5 Issuance of residence documents or visas
Where an applicant holds a valid residence document, the responsible country is the one that issued this document.
Where the applicant holds a valid visa, the country which issued the visa is the responsible one (or the country for which it was issued, for example, when the Austrian Embassy issues a visa to the Republic of Slovenia, the Republic of Slovenia has the responsibility).
Where the applicant holds more than one valid residence or visa document:
it is the responsibility of the country which issued the residence document granting the longest duration of residence, or, if the validity periods are the same, or it is the responsibility of the country which issued such documents with the latest expiry date;
in the case of different visas of the same type, it is the responsibility of the country which issued the visa with the latest expiry date;
where visas are of different types, the issuing country with the longest validity period or, where the validity periods are the same, the State with the latest date of issuing such documents shall be the responsible one.
5.6 Entering into the country and/or residence
Where, on the basis of evidence or circumstances, the applicant is found to have crossed the border by land, sea or air illegally on arrival from a third country, the responsibility of the country into which they entered in this manner is the responsible country for examining the application for international protection. The responsibility expires 12 months after the date of illegal crossing of the border.
If the country can no longer be held responsible and if, on the basis of evidence or circumstances, it is established that the applicant – who entered the territory of the country illegally or for whom the circumstances of entry cannot be determined – has lived continuously in the country before applying for international protection for at least five months, that country shall be responsible for examining the application for international protection.
If they have lived in different countries for at least five months, the country in which they last lived is responsible for their application.
5.7 Entry without a visa obligation
If the applicant enters the territory of a country which is not subject to the visa requirement, that country is responsible for the application.
5.8 Application for international protection in the international transit area of the airport
Where a third-country national or a stateless person applies for international protection in the international airport of the country of destination, that country is responsible for the application.
6. The discretionary clause
Each country may decide to examine an application for international protection lodged with it by a third-country national or a stateless person, even if such treatment is not its responsibility in accordance with the criteria of the Dublin Regulation.
7. Admission and readmission procedure
The process of designating a responsible country for examining the application begins as soon as the application for international protection is first filed in one country – e.g., when the applicant actually made the request on the record before an official at the Asylum Centre.
Where the country in which the application for international protection was lodged considers that another country is responsible for examining the application, it may, as soon as possible and in any event within three months from the date of application (or within two months, in the case when fingerprints are already in the EURODAC system), require the other country to accept the applicant.
In the absence of a request for admission within this period, the country in which the application was lodged is responsible for examining the application for international protection.
Sources:
Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije in Direktorat za upravne notranje zadeve, Sektor za azil in nevladne organizacije s področja za azil, Kako do mednarodne zaščite (azila), Studio Grad, Ljubljana, 2008.
Pravno informacijski center PIC, Koristne informacije glede postopka s prosilci za mednarodno zaščito in tujci, available at: http://pic.si/koristne-informacije-glede-postopka-s-prosilci-za-mednarodno-zascito-in-tujci/.
Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo).
Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13).
Diskriminacija in kazensko pravo
Sprememba kazenskega zakonika, ki določa večje sankcije za zločine iz sovraštva 20/03/2023
Po 49. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ki določa odmero sankcij ter upoštevanje obteževalnih in olajševalnih okoliščin, mora sodišče pri odmerjanju sankcije posebej upoštevati storilčev nagib, če je bil le-ta žrtvina narodnostna, rasna, verska ali etnična pripadnost, njen spol, barva kože, poreklo, premoženjsko stanje, izobrazba, družbeni položaj, politično ali drugo prepričanje, invalidnost, spolna usmerjenost ali katerakoli druga osebna okoliščina.
Kaj so zločini iz sovraštva?
Zločin iz sovraštva je vsako kaznivo dejanje, ki izhaja iz predsodkov in sovraštva do družbene skupine, v katero spada žrtev.
Zločine iz sovraštva prepoznavamo po:
mnenju in interpretaciji žrtve,
okoliščinah (npr. žrtev je aktivist_ka na področju LGBTIQ+ pravic, žrtev se je držala za roke z osebo istega spolnega izraza),
sovražnih grafitih (v primeru materialne škode),
sovražnih vzklikih in pripombah,
prostoru in obdobju (npr. dan parade ponosa),
tem, da se za storilca_ko ve, da je homofobičen_a.
Kaj je sovražni govor?
Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki so uperjene proti določeni družbeni skupini. Kazenski zakonik v 297. členu definira kaznivi sovražni govor v ožji obliki. To je kaznivo dejanje, ki temelji na osebni okoliščini žrtve in je storjeno na način, ki lahko ogrozi oziroma moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Kaznuje se z zaporom do dveh let. Sodne prakse ni veliko.
Kaj je diskriminacija?
»Diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega.« (4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD))
Neenaka obravnava se lahko zgodi v različnih kontekstih (npr. na delovnem mestu, v javni ustanovi in podobno) (Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD)).
Obstaja tudi posredna diskriminacija, pri kateri postavlja navidezno nevtralen ukrep diskriminirano_ega posameznico_ka v slabši položaj.
Zakaj je pomembno zločine iz sovraštva obravnavati ločeno od navadnih kaznivih dejanj?
Zločini iz sovraštva lahko žrtev prizadenejo močneje, kot bi jih prizadelo navadno kaznivo dejanje. V okolju, kjer se je zgodilo kaznivo dejanje, se lahko žrtev počuti manj varno in zato postane bolj previdna, spremeni svoj videz, možne so tudi dolgoročne psihološke posledice, kot so depresija, tesnobnost in psihološka travma.
Zločini iz sovraštva ne vplivajo negativno samo na žrtev, ampak tudi na skupnost(i), ki jim žrtev pripada, saj so za pripadnice_ke skupnosti tovrstni zločini dokaz, da v širšem družbenem okolju niso dobrodošle_i in varne_i. Zločine iz sovraštva se zato obravnava in kaznuje strožje kot ostale zločine.
Tudi v primerih, ko policija ni pristojna za reševanje določenega primera zločina iz sovraštva, diskriminacije ali sovražnega govora, je pomembno, da se primer zabeleži. S temi podatki bomo lažje dosegli sistemske spremembe zakonodaje in spremembe pri policijski obravnavi le-teh.
Kaj lahko naredim kot očividka_ec?
Najpomembneje je, da zločin prepoznate. Žrtev se zaradi travmatičnega pretresa pogosto ni zmožna braniti, zbirati dokazov, poklicati policije … Če ste priča kakršnemukoli zločinu, še posebej zločinu iz sovraštva, je ključno, da dogodka ne spregledate in da ob tem pravilno postopate.
Najprej poskrbite za lastno varnost, nato pa za žrtvino. Če je potrebno, pomagajte žrtvi na varno mesto in v primeru kaznivega dejanja pokličite policijo. Povežite se z ostalimi očividkami_ci in zberite dokaze: fotografije, videoposnetki in izjave drugih očividk_cev bodo pomagali pri kazenskem pregonu storilca. Kaznivo dejanje lahko tudi sami prijavite na policijo, a bo primer obravnavan samo, če se tudi žrtev odloči za prijavo.
V primerih sovražnega govora in diskriminacije, kjer žrtev ali kdo drug ni v fizični nevarnosti, stopite žrtvi v bran. Lahko ji svetujete, kje naj poišče pomoč v zvezi s prijavo dogodka, ali jo_ga usmerite k nam.
Kaj lahko naredim, če me policija ne jemlje resno?
Prijava na policijski postaji je lahko obremenjujoča, žrtev pa je, če pride do prijave takoj po kaznivem dejanju, v posebej ranljivem položaju. Če je le možno, naj ima žrtev s sabo ob prijavi tudi nekoga, ki mu zaupa in ki se spozna na prijavni proces. To je lahko prijatelj_ica, partner_ka, predstavnica_k nevladne organizacije, odvetnica_ik … Prijavo je priporočljivo podati čim prej, lahko pa je podana kadarkoli.
Prijavo na policijo lahko podate po elektronskem naslovu, na spletu (eUprava), po telefonu, prek odvetnice_ka, s pomočjo nevladne organizacije, policistki_u osebno (ob obisku na domu ali na policijski postaji).
Ob prijavi na policijski postaji prosite dežurno_ega policistko_a, da vas usmeri k nekomu, ki bo prijavo sprejel. Bodite vztrajni, ne pustite se odgnati!
Če je obravnava policistke_a, na katero_ega vas bodo usmerili, problematična (npr. je sam_a homofobičen_a, vas ne jemlje resno …), zahtevajte nekoga drugega. Če tudi to ne pomaga, se lahko uradno pritožite komandirki_ju postaje ali na Generalno policijsko upravo, in sicer prek elektronskega naslova, pisno ali z osebnim obiskom.
Če gre za zločin iz sovraštva, morate to v prijavi jasno poudariti. Iz vaše izjave mora biti jasno, da vas je dogodek prizadel (če je to res) in da je storilec_ka vedel_a za osebno okoliščino in vas napadel_a zaradi nje.
Po prijavi natančno preberite zapisano. Ostanite v stiku s policistko_om, ki je sprejel_a vašo prijavo, in vprašajte, kakšni so naslednji koraki. Prijavo lahko kasneje dopolnite, priporočljivo pa je, da je ne spreminjate.
Prijavo lahko prek odvetnice_ka oddate tudi neposredno na tožilstvo, torej brez stika s policijo. Tožilstvo bo nato policijo usmerilo v raziskovanje primera.
Vir in prijava:
Ni prav, da dejanja iz sovraštva pogosto ostajajo nekaznovana.
Na delovnem mestu sem bil_a odpuščen_a ali diskriminiran_a zaradi svoje spolne usmerjenosti in/ali identitete 15/07/2019
Delovna zakonodaja izrecno določa spolno usmerjenost kot osebno okoliščino, na podlagi katere je prepovedana posredna ali neposredna diskriminacija. To pomeni, da delodajalec_ka kandidata ali kandidatko ne sme favorizirati na podlagi njegove spolne usmerjenosti. Ta tudi ne sme biti podlaga za odpustitev ali kakršnokoli drugo diskriminacijo na delovnem mestu.
Diskriminacija je v Republiki Sloveniji prepovedana!
Ustava Republike Slovenije, 14. člen; Zakon o varstvu pred diskriminacijo, 1. člen; Zakon o delovnih razmerjih, 6. člen:
Ena najpogostejših oblik nadlegovanja je nadlegovanje na delovnem mestu. Zakon o delovnih razmerjih določa obveznost delodajalca, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev.
Spolno nadlegovanje je kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Spolno nadlegovanje je opredeljeno kot posebna oblika diskriminacije, ki ni vezana na nobeno osebno okoliščino.
Spolno nadlegovanje se lahko izrazi v različnih oblikah, in sicer kot verbalno ravnanje (npr. sugestivne pripombe in opazke, namigovanja, opolzki komentarji, žvižganje), neverbalno ravnanje (na primer spolno sugestivne geste, mimika, kazanje pornografskih ali spolno sugestivnih slik) ter fizično ravnanje (na primer neprimerno dotikanje, drgnjenje ob telo osebe, masaža po različnih delih telesa, objemanje, poljubljanje in podobno).
Včasih ima lahko glede na kontekst tudi naravo opustitev, na primer načrtno ignoriranje, molk, neodzivnost.
Pri spolnemu ravnanju je ključno, da gre za poseg v osebno, ne nujno tudi fizično integriteto posameznika. Posebnost spolnega nadlegovanja je predvsem v tem, da ni potrebno iskati nobenega primerljivega položaja oziroma druge osebe, ki bi bila nevtralno merilo občutljivosti, saj je temeljni kriterij za kršitev dostojanstva lastna presoja prizadetega.
Nekateri od znakov spolnega nadlegovanja lahko že izpolnjujejo znake kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost (kot na primer kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, spolno nasilje, posilstvo).
Pozivanje k diskriminaciji pomeni vsako spodbujanje drugih oseb k dejanjem, katerih posledica je bila, je ali bi lahko bila diskriminacija. K hujšim prepovedanim ravnanjem šteje zlasti podajanje ali širjenje rasističnih, versko, narodnostno in spolno razlikovalnih pozivov, napeljevanje, ščuvanje, hujskanje k sovraštvu in diskriminaciji ter širše javno pozivanje, ki spodbuja k diskriminaciji. Pozivanje k diskriminaciji je ena od oblik diskriminacije.
Diskriminatorno in zato prepovedano je tudi javno opravičevanje zapostavljanja ali preziranja oseb ali skupine oseb z določeno osebno okoliščino kot tudi opravičevanje idej o prevladi ali večvrednosti osebe ali skupine oseb z določenimi značilnostmi, ki izvirajo iz navedenih osebnih okoliščin, nad tistimi, ki niso člani te skupine.
K hujšim prepovedanim ravnanjem šteje zlasti podajanje ali širjenje rasističnih, versko, narodnostno in spolno razlikovalnih pozivov, napeljevanje, ščuvanje, hujskanje k sovraštvu in diskriminaciji ter širše javno pozivanje, ki spodbuja k diskriminaciji.
V primeru odpustitve ali diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti in/ali identitete obstaja več možnosti za ukrepanje:
Prva možnost je uveljavljanje sodnega varstva po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) pred pristojnim delovnim sodiščem, pred katerim lahko zahtevate tudi odškodnino. Če delavec_ka meni, da delodajalec_ka krši_la prepoved diskriminacije, ima pravico najprej pisno zahtevati, da delodajalec_ka kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec_ka v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca_ke ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec_ka v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca_ke zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.
Če delavec_ka meni, da je bil odpuščen_a zaradi svoje spolne usmerjenosti, lahko sodno varstvo zahteva neposredno v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je izvedel_a za kršitev pravice. Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi diskriminacije je neveljavna.
Pomembno je, da v tovrstnih postopkih velja t. i. deljeno oziroma obrnjeno dokazno breme, ki olajšuje uveljavljanje vaših pravic. To pomeni, da je načeloma delodajalec_ka tisi, ki mora dokazati, da do diskriminacije ni prišlo, vi pa morate pred tem izkazati le dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije.
Pomembno je tudi pravilo, ki delodajalcu_ki prepoveduje izvajanje kakršnih koli povračilnih ukrepov. To pomeni, da tudi osebe, ki morda pomagajo žrtvi diskriminacije, ne smejo biti izpostavljene neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, ki ima za cilj uveljavitev prepovedi diskriminacije.
V skladu z novim Zakonom o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) lahko diskriminirane osebe s posebno tožbo v sodnem postopku zahtevajo tudi prenehanje diskriminacije, izplačilo nadomestila zaradi diskriminacije oziroma objavo sodbe v medijih. Za razlike od uveljavljanja odškodnine po ZDR-1 v primeru uveljavljanja nadomestila zaradi diskriminacije po ZVarD ni treba izkazovati vseh predpostavk za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, temveč le obstoj diskriminatornega ravnanja (potencialnega) delodajalca, kar lahko za vas pomeni bolj učinkovito (enostavno) pot do zadoščenja.
Če mu/ji delodajalec_ka ni zagotavljal_a enake obravnave v skladu s prepovedjo diskriminacije po ZDR-1, ima delavec_ka tudi možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem izstopa iz nevzdržnega delovnega razmerja. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delavec_ka delodajalca_ko pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat_ico za delo. Če delodajalec_ka v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec_ka izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V tem primeru je delavec_ka upravičen_a do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, prav tako pa lahko pridobi pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost.
Če se obrnete neposredno na Inšpektorat RS za delo in ta na podlagi vaše prijave ugotovi kršitev načela prepovedi diskriminacije, lahko delodajalcu_ki izreče ustrezen ukrep oziroma sankcijo za prekršek v obliki globe. Ta postopek je za vas brezplačen.
Prijavo lahko podate tudi pri zagovorniku_ci načela enakosti, ki med drugim opravlja tudi naloge inšpekcijskega nadzora nad uveljavljanjem ZVarD. V okviru te pristojnosti lahko pri zagovorniku_ci vložite predlog za obravnavo svojega primera. Tudi ta postopek je za vas brezplačen. Zagovornik_ca bo na podlagi vaše pobude začel poseben postopek ugotavljanja kršitve prepovedi diskriminacije. Poleg tega zagovornik_ca zagotavlja tudi neodvisno pomoč diskriminiranim osebam pri uveljavljanju njihovih pravic, povezanih z varstvom pred diskriminacijo, v smislu svetovanja in pravne pomoči v drugih upravnih in sodnih postopkih. To pomeni, da vam lahko zagovornik_ca priskoči na pomoč tudi pri sodnem ali inšpekcijskem postopku, torej drugih dveh možnostih za pravno ukrepanje, ki smo ju opisali zgoraj, če se za katero koli od njiju odločite.
Posebna možnost za ukrepanje v primerih nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tudi vložitev kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu Kazenskega zakonika. Kazensko ovadbo vložite na policiji, ki bo prevzela zadevo. Če bo zbranih dovolj informacij, bo ovadbo posredovala tožilstvu, to pa bo zahtevalo uvedbo kazenskega postopka, če bo ugotovilo utemeljen sum obstoja kaznivega dejanja. Kot žrtvi vam v samem kazenskem postopku ne bo treba sodelovati, razen če vas pokličejo za pričo. Poleg tega za vas ne bodo nastali nobeni stroški, saj niste stranka v postopku. Stranka postanete le v primeru, če se državni_ tožilec_ka odloči umakniti obtožbo zaradi pomanjkanja dokazov in želite nato sami prevzeti pregon zoper storilca.
Pravna podlaga (zakoni):
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F in 52/16),
Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) (Uradni list RS, št. 33/16),
Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2) (uradno prečiščeno besedilo) (Uradni list RS, št. 50/12).
