»Danes ljudje prihajajo po svoje dostojanstvo nazaj in želijo imeti kot državljani in državljanke svojo življenjsko perspektivo in enake možnosti.«

»Danes ljudje prihajajo po svoje dostojanstvo nazaj in želijo imeti kot državljani in državljanke svojo življenjsko perspektivo in enake možnosti.«

 

V petek, 20. novembra 2015, je pod pokroviteljstvom evropskega poslanca Iva Vajgla potekal javni pogovor z naslovom »Novi časi za odnos RKC do LGBT? Razmisleki o odzivih RKC na družbene spremembe v luči sinode o družini in stališč papeža Frančiška«. Namen pogovora je bil osvetliti nekatere ključne sklepe sinode o družini, ki je potekala med 4. in 25. oktobrom, ki med drugim obravnavajo odnos RKC do istospolno usmerjenih in istospolnih zvez, izvenzakonskih skupnosti in beguncev. V razpravi so sodelovali: Branko Cestnik, katoliški duhovnik, bloger, magister pedagogike, Ranka Ivelja, novinarka in kolumnistka časopisa Dnevnik, Miha Lobnik, sociolog in aktivist za pravice LGBT ter Nikša Spremić, doktorski študent Papeške Univerze Gregoriane v Rimu.

Ob tej priložnosti je Miha Lobnik povedal: »Današnja razprava mi odpira veliko novih razmislekov. S to temo se ukvarjam že skoraj dvajset let, od začetka mojega študija. Pomen terminološke jasnosti, ko govorimo o družbenih pojavih je na dolgi rok, veliko pomembnejši kot pa se nam včasih zdi. To bom ilustriral na dveh primerih. En je mogoče celo banalen, drug pa globlji in se tiče celo dialoga, ki je bil že omenjen. Temelj uspešnega dialoga je skupni jezik, ki pa ne pomeni, da mislimo isto. S tem mislim, da termine in pojme, ki jih uporabljamo, razumemo na enak način. Takrat je šele dialog možen. Namreč, prva stvar, ki se pojavlja pri razumevanja fenomena istospolne usmerjenosti v družbi in življenjskih okoliščin je, kako to poimenujemo. Homoseksualnost poznamo iz medicinske terminologije in opisuje, in to je tudi razlog zakaj se nekateri tega termina ne poslužujemo več, opisuje nek pojav različnosti spola partnerjev pri spolnem odnosu. Tista prednost, ki jo istospolno usmerjeni in istospolna razmerja prinašajo, je ravno v večji razsežnosti istospolnih odnosov kot samo v seksualnosti. In to je tudi njihov potencial – govorimo o čustvenih, življenjskih razmerjih, lahko jim rečemo ljubezenska, romantična, ali pa tudi tovariška življenjska partnerstva, ki so značilna tako pri parih istega in različnega spola. In zato, ko poskušamo razumeti, kaj drugi sploh so, je pomembno, da operiramo s termini, ki to razumevanje ohranjajo. Skratka gre za nekaj v osnovi podobnega, če dve osebi živita skupaj v razmerju in se zavežeta neki skupnosti, ne glede na to kakšen spol sta.

Rad bi se odzval tudi na to, da poskušamo danes ne biti v kampanji v kateri bomo ta mesec in ostati onkraj nje. Pred kakšnim letom in pol sem imel priliko srečati enega od akterjev referendumske kampanje, udeležena sva bila v medijskem spektaklu, kot se lahko tudi reče, srečala sva se na cesti, se pozdravila, dve uri in pol sva se zadržala v pogovoru in eden od mojih osebnih naukov je bil, da mi sploh ne govorimo istega jezika. Na način, da so termini kot so svoboda, resnica, družina, tako različno razumljeni pri ljudeh, ki imajo izkušnjo vere, primer RKC o kateri danes govorimo, kot tudi pri ljudeh, ki te izkušnje ne delimo oziroma jo poznamo, vendar je nismo tako globoko ponotranjili.

Takšen dialog je redek in rekel bi, da se tukaj strinjam, in da včasih pravzaprav pogrešamo sogovornika tudi na drugi strani. Ker ko procesi stečejo, nastopi govorica, ki dodatno jezi, mobilizira in rani. Namreč referendumsko kampanjo na to temo smo že doživeli leta 2012. Jaz sem takrat bil eden od koordinatorjev tega procesa in eden izmed naših temeljnih ciljev je bil ravno to: v slovenskem prostoru ohranjati alternativo, ki bo dosledno spoštovala resnicoljubnost. In ne bo izpeljevala nekih sklepov, ki bi sicer mobilizirali, čeprav so bili na mizi in moram reči, da to ni bilo lahko doseči, in je šlo za ceno hudih notranjih napetosti. Namreč, ko se začne referendum se javno polje spremeni v areno, v tiste, ki so za in proti, in ob tem se izgubita vsa pluralnost in barvitost tega pojava o katerem se pogovarjamo ter vse dimenzije nasprotnikov. Zato se mi zdi referendum za prostor tragično bojišče. In nekako nagovarja k tej redukciji. Naša drža takrat je bila, da ne popustimo v tem agitiranju za ceno rezultata in na nek način, pa priznam, sem bil tudi jaz razočaran nad tem, kako so dostojanstveniki in inštitucije RKC vendarle tudi sodelovale v teh mehanizmih. Če bi paradoksno rekli, so nas skušali v naši potrpežljivosti in poskusu, da ne radikaliziramo tega diskurza, mi pa smo poskušali na ta način preseči to situacijo. To je relativno težko delo, sploh zato, ker marsikdo po treh letih to doživlja kot da smo nazaj v isti točki. Kaže se naša naslednja dilema, očitek – vidite niste dovolj radikalizirali leta 2012 in sedaj smo spet tam, kjer smo bili. Jaz se s tem ne strinjam, mislim, da je prihodnost sobivanja v dialogu.

Tisto, kar se mi zdi še vedno pomembno je, da ta zakon, ki je sedaj v obravnavi in o katerem se bodo ljudje odločali, pravzaprav v ničemer ne posega v cerkveno življenje, direktno ne nalaga nobenih sprememb, niti RKC niti katerikoli drugi verski instituciji. Deliti enake pravice drugim je stvar države. Bom iskren, tukaj je majhna zamera, zamera, zaradi tega, da se pogovarjamo o posvetnih stvareh, o državnih stvareh, o pravicah ljudi, ki ne delijo določene religiozne izkušnje ali pa tudi pripadnosti, in da mnogi doživljajo, tako aktivno vlogo in močno povezovanje z druge strani kot vmešavanje v civilno družbo.

Seveda pa gre za izjemno kompleksen pojav, kjer terminologija pomeni tudi to, da kadar kaj rečemo, še nič ne povemo o tistem, ki ga imenujemo. Govorimo o istospolno usmerjenih, ki so pripadniki RKC in govorimo o tistih, ki niso in nimajo z njo nikakršne izkušnje in povezave. Ta stran populacije, ki je ravno tako pluralistična po dimenzijah ima nekaj močnih razlik, je sicer v nekih momentih povezana, v nekih pa ne. Imamo notranjo situacijo že med pari sami, potem pa se zavedamo, da so znotraj verskih institucij, ki so istospolno usmerjeni in so v teh dilemah, da so razkriti ali pa ne, tako kot vsepovsod. Skratka gre za en zelo kompleksen družbeni pojav in ni tako enostaven. Ne gre za eni proti drugim in samo ta način nas bo pravzaprav pripeljal naprej. Lahko razumem pomen, ki ga pojmovanje poroke in družine ima, in sem večkrat javno povedal, da spoštujem vse veroizpovedi in stališča njih o teh vprašanjih, vendar pričakujem podobno odprtost tudi nazaj. Sploh kadar sam ne posegam v to, kako cerkev in vera urejata svoje reči, ampak se zadržujem na območju države.

Mislim, da je danes mogoče najtežje tistim, ki so istospolno usmerjeni in katoličani. Pomembno je, da najdemo v okviru svojih sfer dovoljšno oporo ali pa sidro za naše pozicije, ki nam bo pomagalo skozi ta mesec. Se bomo zatekli k svojemu liberalizmu, pogledu na ločenost države od cerkve ali pa v okvir svojega nauka, v katerem smo varni. Obstaja večji del ljudi, ki so konkretno v tem torišču, ki osebno doživljajo ta konflikt ali to nesoglasje. Kako so ljudje, ki so bili pred nami istospolno usmerjeni, šli čez marsikatere represije in bolečine in je njihovo življenje bilo neperspektivno, na takšen način kot danes lahko kdo, ki se je znašel v tem presečišču, doživlja svojo situacijo za neperspektivno. Kot nujnost opredelitve ali zapustiti vero ali pa se odreči nekim pravicam, ki bi mu kot državljanu lahko pripadale. Generacije so šle skozi to. Zgodovinsko gledano smo na neki poti, kjer ljudje prihajajo danes po svoje dostojanstvo nazaj in želijo imeti kot državljani in državljanke svojo perspektivo in enake možnosti. In to je proces, ki je dolgoročen in mislim, da smo glede tega lahko optimisti, ker gre lahko v pravo smer in hkrati pomeni, da je v slovenskem prostoru nova priložnost, da naredimo korak naprej. Če pa ne, pa bomo verjetno podobno poskušali zelo kmalu.«

 

 

 

 

Close Menu