Strma pot do enakosti

Strma pot do enakosti

Pred nami je mesec, ki se ga je v zadnjih letih oprijel naziv mesec ponosa. 

Mesec, ko je v pred korona času po svetu potekalo največ parad ponosa, in mesec, ko lahko prizadevanja za enakost LGBTI-oseb dosežejo skoraj vsako dnevno sobo.

Ob koroni ali brez nje nas vedno bolj obdaja mišljenje, kako je vse slabo in kako zelo situacija v Sloveniji nazaduje na področju pravic LGBTI. Tudi pri Legebitri že nekaj časa opozarjamo, da politična klima in politični diskurz vodita k temu, da se je, žal, začela krivulja napredka obračati navzdol. Ne situacija ni rožnata. Homofobni, transfobni, bifobni napadi, tako fizični kot psihični, sovražni govor in diskriminacija so težave, s katerimi se moramo kot družba še naprej spopadati. 

Vendar pa ne pozabimo tudi na vse, kar so desetletja dela prinesla. Imamo zakon o partnerski zvezi, ki je izboljšal situacijo za istospolne pare (“fun” fact – tak zakon se je v približno takšni obliki pripravil že leta 2001). Zakon o varstvu pred diskriminacijo prepoveduje diskriminacijo in eksplicitno izpostavlja spolno usmerjenosti, spolno identiteto, spolni izraz kot osebne okoliščine, na podlagi katerih je diskriminacija prepovedana. 

Tudi v družbi se je situacija spremenila. Odstotek oseb, ki homoseksualca ne bi imel za soseda, je v dvajsetih letih padel s 60 % na 28 %. Ne samo v zahodnem svetu, tudi pri nas se vidnost LGBTI-oseb v družbi povečuje. Končno imamo poslanko in poslanca v državnem zboru, ki sta odkrita glede svoje spolne usmerjenosti. Vedno več je državnih institucij, podjetij, nevladnih organizacij, ki se na nas obračajo z vprašanji, kako pridobiti certifikat “LGBT prijazno”, ki ga podeljuje Mestna občina Ljubljana. Poleg parade ponosa v Ljubljani je bila lani organizirana tudi prva parada v Mariboru. Na paradah ponosa, kot osrednjem dogodku skupnosti LGBTI še vedno lahko srečaš raznolike zaveznice_ke in podpornice_ke, vedno več pa je tudi naključnih mimoidočih, ki pozdravljajo tovrstno vidnost.

Spremembe se ne dogajajo čez noč. Traja, da se spremeni zakonodaja, še dlje pa traja, da se spremeni večinsko mišljenje v družbi. Žal. Vendar pa je to realnost, v kateri živimo in delamo. In za to so bila poleg protestov in protestnih pitij radenske potrebna zavezništva, sodelovanja dialogi, razprave, kampanje, posveti in še in še. Enkrat se je šlo na ulice, drugič se je pogovarjalo z ministri_cami, v pisarnah, okroglih mizah, posvetih. Ali na kavi. Ali pa na odboru v hramu demokracije. Vse te poti so počasi vodile k temu, da je danes situacija boljša, kot je bila pred več kot 35 leti, ko se je v Sloveniji začelo gibanje za pravice LGBTI-oseb. Hkrati pa si ne moremo in ne smemo dovoliti, da bi nas prehojena pot zazibala v spanec. LGBTI-osebe se še vedno soočajo z višjimi stopnjami vseh oblik nasilja in diskriminacije v primerjavi z osebami, ki to niso.

Za konec bi poudarila nekaj, kar opažam, da vse_i prevelikokrat pozabimo. Želje in realnosti  LGBTI-oseb so različne. Ne želimo si vse_i enakega življenja. Nekatere_i zahajajo samo v prostore in na dogodke LGBTI, druge_i pa te potrebe/želje nimajo. Nekatere_i so verne_i. Nekatere_i si želijo uspeti v poslovnem svetu, druge_i v politiki, tretje v umetnosti. Nekatere_i pa živijo življenje izven okvirjev nam poznane skupnosti. Vendar zaradi tega niso nič manj lezbijke, geji, transspolne, biseksualne, interspolne osebe. 

Življenjske poti so raznolike tako med LGBTI-osebami kot tudi načini, s katerimi so različne organizacije, skupine, posameznice_ki prizadevajo za enakost LGBTI-oseb v družbi.

Raznoliko še naprej!

Lana Gobec
Predsednica DIC Legebitra

Close Menu