Coming out si predstavljamo kot trenutek, ko nekomu poveš, kdo si, in je s tem zgodba zaključena. V resnici se pa razkritje lahko zgodi večkrat, predvsem na začetku. Družina, krog prijateljev, drugih pomembnih. In tudi kasneje – ob novi službi, novem krogu prijateljev, selitvi, novi zvezi ali preprosto ob spoznavanju novih ljudi.
Ni pa treba doživljanja svoje usmerjenosti ali identitete razlagati vsakomur. Odločitev, komu se razkriješ, je čisto tvoja in je lahko odvisna od odnosa, okoliščin, občutka varnosti, tvojih razlogov in namenov.
Za coming out ne obstaja prava starost ali časovnica. Nekdo se razkrije pri petnajstih, nekdo pri tridesetih, kdo pa še pozneje – zaradi svoje izbire, ali ker o sebi na tak način razmišlja v tistem obdobju svojega življenja. Nekateri se odločijo, da se ne bodo razkrili v vseh okoljih, nekateri z nikomer ne delijo tega dela sebe.
Coming out je lahko specifičen pogovor, sporočilo, pismo, ali pa preprosto način, kako začneš o sebi govoriti bolj odprto. Ni enega pravilnega načina.
Tudi odločitev, da se ne razkriješ je povsem okej. Če obstaja tveganje nerazumevanja, nesprejemanja, zavrnitve, nasilja, izgube bivališča, finančne varnosti ali drugih posledic, previdnost ne pomeni, da ti manjka pogum, ampak da znaš smiselno poskrbeti zase. Lahko pa tudi, da se ti ne zdi potrebno tega dela sebe deliti z drugimi. To, kar smo, je veliko več od naše spolne usmerjenosti, kljub temu, da imamo glede na to lahko drugačno življenje.
Nekaj oseb je z nami delilo svoje izkušnje okoli razkritja. Zgodb in izkušenj je toliko, kot je tistih, ki jih doživljajo, zato naj ne bodo te merilo za tvojo. Lahko pa služijo kot prikaz potencialnih različnih scenarijev, saj se včasih zaciklamo v tistih najbolj neprijetnih.
Pri 16ih letih sem enkrat prišla domov in mami povedala, da mi je romantično všeč sošolka že nekaj časa. mama se je usedla z mano in mi rekla, da to ni nič takega, da naj raziskujem, živim in bom videla s časom kako bo. da je čisto normalno in da je tudi ona imela punco na faksu, a je ugotovila, da jo ženske ne zanimajo tako.
///
Šla sem h ginekologinji zaradi bolečih menstruacij. Pospremila me je mama, ki rada klepeta in si poveva vse. zdravnici je začela razlagati, da so mi všeč ženske, da nimam spolnega libida ter da se včasih počutim kot moški. Zdravnica se obrne name, se smeji in odvrne “Nič hudega, vse se kdaj počutimo kot moški”. Zelo je bila prijazna in sem celo dobila napotnico za genetske raziskave za druge zdravstvene težave zaradi tega.
///
Imam punco. Šele pred kratkim sva postali par, a se poznava in sva prijateljici že leta. Doma me vsi podpirajo, predvsem mama. Oče tudi, čeprav malo težje razume, a se uči. Svoje veselje bi želela deliti še s širšo družino, ki vem, da me sprejema, a babi umira za rakom in ji kognitivne sposobnosti pešajo ter je ne želimo v zadnjem obdobju bremeniti.
///
Ko sem z mamo delila, da sem Ace, me je vprašala, če to pomeni, da sem del LGBT. Ko sem ji pritrdila, je vprašala “kako, če tam ni A-ja”. Povedala sem ji, da je celoten akronim LGBTQIA+, na kar je bil njen odziv “Zakaj pa ne rečemo celega? A je treba premakniti na začetek!”.
///
Ko sem se prvič razkrila, je bilo to pri 17ih v avtu, na poti domov z mamo. Bilo me je zelo strah, ker mi je bila všeč punca. Mamina reakcija je bila, kot da bi se pogovarjali o vremenu – zelo sproščeno in brez kakšnih odvečnih reakcij. Rekla je, da me sprejme kakršna sem, ker sem njen otrok in me ima zato rada brezpogojno. Poleg mame v družini ne ve noben drug.
///
Pri prijateljih so bile reakcije pozitivne, razkrila sem se samo tistim, s katerimi sem se počutila udobno. Najbolj me je skrbelo potencialnih rekakcij “joj, samo da ti nisem jaz všeč”.
///
V širši družini ne ve noben, imam veliko sorodnikov, ki so striktni kristjani z zelo tradicionalnimi vrednotami. Ne počutim se udobno, varno povedat, da sem kvir, posebno ko vidim sovražne komentarje, ki so jih puščali za parado ponosa. Ob vprašanjih, ki so zelo straight narave mi je neudobno, ampak bolje je neudobje, kot pa da izvejo.
///
Doma sem povedal pri 18 letih, sicer sem zase vedel že več let. Bil sem nasploh v nekem stresnem obdobju in se mi je zdela dobra priložnost povedati, ker je bilo že vse ostalo tako stresno. Sem se kar odločil, stopil v dnevno, starša sta gledala televizijo. Kar iz nič sem jima povedal, ne spomnim se točno kaj sem rekel, ker je vse nekako blurry, kot da nisem zares jaz tega delal. Oče je na povedano odvrnil “Everyone is a bit Bi”. Ne vem čisto, kaj je mislil s tem, ampak je bilo pozitivno. Enkrat kasneje mi je rekel, naj to raje obdržim zase. To sem si razlagal kot v skrbi zame, saj bi lahko doživljal homofobijo. Vseeno pa sem čutil, da mi je bilo težje to držati zase, kot razmišljati o potencialnem nesprejemanju, ker tako nisem mogel biti jaz jaz.
///
Prijateljem mi je bilo lažje povedati zato, ker sem imel razlog – nekdo mi je bil všeč, in sem hotel to deliti. Enemu sem preko sms-a, tako mi je bilo lažje, težko bi bilo te besede reči na glas. Je bil pa vsak naslednji coming-out lažji.
///
Po tem, ko me je že neštetič mami vprašala, kdaj bom pripeljal kakšno punco domov, sem se odločil, da ne zmorem več teh vprašanj, držati tega zase, se izmišljevati novih zgodb in scenarijev. Zvilo me je v trebuhu, ampak sem rekel “mami, ne bom pripeljal punce domov, ker so mi všeč fantje”. Prebledela je, sploh ni vedela, kaj naj reče. Po nekaj časa je rekla, da se ne zmore sedaj o tem pogovarjat. En teden ni šla v službo, z mano sploh ni govorila kakšen mesec. Po tem je enkrat mimogrede rekla, da saj to verjetno samo mislim, in da bom že prišel k sebi. Odvrnil sem, da ne, da to vem že dolgo in da nisem najbolj vesel zaradi tega, ampak tako pač je. Potrebovala je nekaj let, da me je vsake toliko kaj vprašala o tem, bilo ji je težko, ampak je poskušala.
***Vse ob svojem času
***It’s worth it to be yourself
***Just be careful
***Good to choose the right people
***You don’t have to come out to belong
***Izbrati tiste, za katere mislim, da bodo sprejeli
***Odpirati kvir teme in čez pogovor in odzive drugih poskušati ugotoviti, ali so sprejemajoči, kakšno mnenje imajo
***Postopoma razkrivati, kot nek exposure therapy (najprej Bi, potem bolj so mi všeč punce, potem Ace, potem nonbinary)
Coming out je lahko pomemben del procesa sprejemanja sebe in vzpostavljanja bolj avtentičnih odnosov. Hkrati pa ni obveznost in ni merilo tega, kako legitimna je tvoja identiteta.
