Osebe s hivom so nekoč umirale mlade; danes z virusom živijo in se starajo.
Na zdaj že tradicionalnem Legebitrinem strokovnem posvetu, ki ga vsako leto posvečamo različnim temam, povezanim z epidemijo hiva v Sloveniji, smo tokrat tematizirali staranje s hivom. Staranje s hivom je v zadnjih nekaj letih vedno bolj vidna tema, saj se populacija oseb, ki živijo s hivom, stara, »s staranjem pa se ne pojavljajo le izzivi, s katerimi se nasploh soočajo starejši, temveč tudi sinergijske posledice staranja in življenja s kronično in stigmatizirano okužbo, kar pomeni ne le več zdravstvenih težav, pač pa tudi socialne in psihološke posledice življenja s hivom, ki na žalost pri nas nikakor niso zanemarljive,« pravi Mitja Ćosić, vodja letošnjega Legebitrinega posveta.
Več kot tri desetletja so minila, odkar smo se v Sloveniji srečali s prvimi primeri aidsa. Pojav bolezni so spremljali senzacionalizem in strah, osebe z aidsom in hivom pa so se soočale ne le z neozdravljivo in smrtonosno boleznijo, temveč pogosto tudi z nerazumevanjem in zavračanjem družbe, svoje okolice oziroma tistih, ki so za njihovo bolezen vedeli. Tragične zgodbe, pa tudi zgodbe o pogumu in človečnosti, o katerih nam pripovedujejo tisti, ki so jim bili priča, so zaznamovale prvo obdobje epidemije hiva, čas, ko je bila diagnoza hiva zlovešča napoved neizpolnjene prihodnosti.
Benjamin Collins, dolgoletni hiv aktivist in direktor International HIV Partnerships iz Londona, organizacije, ki predstavlja platformo za vzpostavljanje trajnih partnerstev in zavez med prizadetimi skupnostmi, izvajalci storitev na področju skrbi, raziskovalci, mednarodnimi organizacijami, predstavniki korporacij in predstavniki vlad po vsej Evropi, Centralni Aziji, Bližnjemu Vzhodu in Severni Afriki, je poudaril pomen senzibilnega pristopanja k staranju s hivom, predvsem v smislu upoštevanja tega, da si s hivom na neki ravni vedno sam in se sam soočaš z neštetimi vprašanji. Marsikaj se je spremenilo s prihodom učinkovitih zdravil sredi devetdesetih let, novo zdravljenje je pokrajino aidsa iz obsodbe na smrt spremenilo v pokrajino upanja. Napredek pri zdravljenju okužbe doživel nesluten razvoj, ki dandanes osebam s hivom omogoča, da živijo zdravo in polno življenje.
Toda za uspešnim razvojem zdravil in posledično bolj zdravim življenjem oseb s hivom se še vedno skrivajo številne stiske, žalostne zgodbe posameznikov, družbena stigmatizacija in diskriminacija oseb s hivom, revščina, socialna izolacija in slabo zdravje posameznikov in posameznik, ki s živijo s hivom, pa tudi njihovih bližnjih. Gabriele Turel in Tomaž Vovko, specialista infektologije s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana sta predstavila uspešnost zdravljenja hiva v Sloveniji ter pomen celostne oskrbe oseb s hivom. Obenem pa sta tudi ona poudarila, da bo za potrebe starejših potrebno poskrbeti, saj se populacija stara in da smo se že srečali s primeri diskriminacije pri dostopu do socialno varstvenih storitev starejših oseb s hivom.
Osebe s hivom se še vedno bojijo, da bodo zaradi okužbe izločene iz svojega socialnega okolja, deležne slabših storitev, da ne bodo našle partnerja oziroma partnerke, da bodo žrtve nasilja in podobno. Na žalost se ne zgodi redko, tudi pri nas ne, da se te bojazni uresničijo.
Da je bila tema posveta še kako aktualna, pričajo tudi številke. Celotna populacija oseb s hivom v Sloveniji obsega okrog 600 oseb, po podatkih klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja pa se trenutno zdravi 183 oseb v starostni skupini 40-50 let, 118 oseb v starostni skupini 50-60 let, 61 oseb, ki so stare med 60 in 70 let in 26 oseb, starejših od 70 let. Te osebe potrebujejo ali pa bodo v naslednjih letih potrebovale podporo in storitve pri soočanju s staranjem oziroma staranjem s hivom. Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, je dejal, da bi se znale pojaviti težave z dostopanjem do socialno-varstvenih storitev za starejše s hivom, predvsem za moški del te populacije, ki pa je prevladujoč, predvsem zaradi že obstoječega problema prezasedenosti kapacitet v njihovih zavodih zaradi relativno nizkega deleža zagotovljenih nastanitvenih mest za moške (20-30%) na nacionalni ravni. Hkrati pa je poudaril, da bi v bližnji prihodnosti zagotovo bilo dobrodošlo, da se osebje v njihovih zavodih ponovno osvesti o napredku v zdravljenju in posledicah življenja s hivom.
Posvet je zaključila okrogla miza, na kateri je bilo govora o možnostih sodelovanj in povezovanj med različnimi akterji in resorji pri iskanju učinkovitih odgovorov na staranje slovenske populacije oseb, ki živijo s hivom in zagotavljanju kakovostnega življenja starejših oseb s hivom.
Predsednica DIC Legebitra, Lana Gobec je poudarila, da razume odziv raznolike strokovne javnosti na letošnji Legebitrin strokovni posvet kot mejnik na področju hiva in staranja predvsem v smislu sodelovanja relevantnih deležnikov na tem področju. “Srčno si želim, da bomo k naslavljanju potreb in izzivov starejših oseb s hivom pritegnili tudi druge organizacije in institucije. Samo skupaj lahko naredimo potrebno sistemsko spremembo, ki bo starejšim osebam s hivom zagotavljala dostojno življenje v tretjem življenjskem obdobju.”
Posvet je bil organiziran s finančno podporo Mestne občine Ljubljana ter sponzorstvom Medicopharmacia d.o.o. in GSK d.o.o.
