Po podatkih poročila UNAIDS Global AIDS Update 2025 več kot polovico (53 %) od približno 40,8 milijona ljudi, ki živijo s hivom po svetu, predstavljajo ženske in dekleta. Hkrati predstavljajo približno 45 % vseh novih okužb. Ta spolna razlika je še posebej izrazita v Afriki, kjer ženske in dekleta predstavljajo kar 63 % vseh novih okužb. Zaradi napredka protiretrovirusne terapije (ART) se je pričakovana življenjska doba oseb, ki živijo s hivom, bistveno podaljšala. Posledično vse več žensk s hivom dosega starejšo življenjsko dobo, pri čemer se dolgotrajna izpostavljenost zdravljenju in kronično imunsko vnetje prepletata s procesi staranja. To povečuje tveganje za starostno povezane nenalezljive bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, presnovne motnje, bolezni kosti in ledvic.
Raziskave kažejo, da imajo ženske s hivom pogosto večje breme kroničnih bolezni kot moški. V nizozemski kohorti ATHENA so ženske razvile multimorbidnost v povprečju prej kot moški in imele tudi višjo stopnjo umrljivosti po pojavu posameznih bolezni. Analize velikih kohort v Združenih državah so prav tako pokazale, da imajo ženske s hivom v vseh starostnih skupinah več sočasnih bolezni kot moški. Pri ženskah so pogostejše bolezni kosti, pljučne bolezni (zlasti astma) in sladkorna bolezen, medtem ko so nekatere druge bolezni, kot so hipertenzija ali bolezni jeter, pogostejše pri moških. Raziskave so pokazale tudi povečano pojavnost nekaterih rakov pri ženskah s hivom, vključno z rakom, povezanim s HPV, rakom dojk, pljučnim rakom in ne-Hodgkinovim limfomom. Geografske razlike, zlasti pri raku materničnega vratu, kažejo tudi na neenak dostop do cepljenja in preventivnih programov.
Kljub tem ugotovitvam ostajajo ženske v raziskavah staranja s hivom pogosto premalo zastopane. Sistematični pregledi literature kažejo visoko breme starostno povezanih bolezni, vključno s srčno-žilnimi boleznimi, zmanjšano mineralno gostoto kosti, kognitivnimi motnjami in ledvičnimi boleznimi. Vendar številne raziskave vključujejo majhno število žensk, redko izvajajo analize po spolu in pogosto ne upoštevajo pomembnih socialnih dejavnikov, kot so revščina, stigma ali življenjski slog.
Na zdravstvene izide žensk pomembno vplivajo tudi hormonske spremembe v življenjskih obdobjih, kot so nosečnost, dojenje in menopavza. Menopavza predstavlja pomemben presnovni prehod, povezan s povečanim tveganjem za srčno-žilne bolezni, inzulinsko rezistenco in spremembe v razporeditvi telesne maščobe. Poleg tega lahko menopavza vpliva tudi na kakovost življenja in adherenco k zdravljenju. Raziskave kažejo, da imajo ženske s hivom pogosteje depresivne simptome kot moški, vendar so duševne motnje pogosto premalo prepoznane, deloma zaradi stigme, povezane s hivom in duševnim zdravjem.
V zadnjih letih se veliko pozornosti namenja tudi spremembam telesne teže in presnove pri osebah na protiretrovirusni terapiji. Klinične raziskave so pokazale, da ženske po začetku zdravljenja pogosto pridobijo več telesne teže kot moški, ne glede na vrsto terapije. Razlike v telesni sestavi in razporeditvi maščob lahko prispevajo k večjemu tveganju za presnovne bolezni, kot so sladkorna bolezen, sarkopenija in krhkost.
Pomembne razlike obstajajo tudi med posameznimi regijami sveta. V Afriki lahko ženske s hivom doživljajo pospešeno staranje zaradi kombinacije kroničnega vnetja, presnovnih sprememb in naraščajoče prevalence debelosti. V Aziji pa na proces staranja vplivajo hitre demografske spremembe, visoka prevalenca presnovnih bolezni, nižja mineralna gostota kosti ter omejen dostop do zdravstvene oskrbe, povezane z menopavzo.
Kljub ključni vlogi žensk v družinah in skupnostih ostajajo starejše ženske s hivom pogosto premalo zastopane v raziskavah, zdravstveni sistemi pa redko upoštevajo specifične potrebe, povezane s staranjem, menopavzo in dolgotrajnim zdravljenjem hiva. Za zmanjšanje teh neenakosti bodo potrebne spremembe v raziskovalnih praksah, boljša integracija obravnave staranja in menopavze v oskrbi oseb s hivom ter večja pozornost socialnim in strukturnim dejavnikom zdravja.
