Raziskavo sta v sklopu projekta DIKE izvedla izr. prof. dr. Roman Kuhar (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani/Mirovni inštitut) in red. prof. dr. Alenka Švab (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani), in sicer leta 2014 poleti. Raziskava vsebuje odgovore respondentk_ov (63,5 % moških in 36,5 % žensk), ki se samoidentificirajo kot istospolno usmerjene osebe. Spletni vprašalnik je vseboval 77 vprašanj. V nadaljevanju sledijo rezultati raziskave s področij, ki zajemajo poroko/registracijo, poznavanje prava, diskriminacije in nasilja.
60 % vprašanih bi se poročilo,če bi bilo to mogoče, predvsem iz pravnih razlogov; 11 % se jih ne bi, 29 % pa jih ne ve, ali bi se odločili za poroko. Kot razlog prevladuje potreba po pravni oziroma socialni zaščiti in v manjši meri romantični razlogi. V vzorcu je bilo 7 % tistih, ki so se registrirale_i, in sicer iz podobnih razlogov.
Na področju poznavanja zakonodaje, ki zadeva pravice istospolnih parov v Sloveniji, so respondenti_ke pokazale_i najboljše poznavanje pri vprašanjih, ki so v javnosti najbolj izpostavljena. Tako na primer 95 % vprašanih ve, da poroke med osebami istega spola v Sloveniji niso možne. Skoraj enak delež vprašanih ve tudi, da istospolni par ne more skupaj posvojiti otroka. Relativno dobro je tudi poznavanje protidiskriminacijske zakonodaje, saj 81 % vprašanih ve, da slovenska zakonodaja prepoveduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti na delovnem mestu.
Vse druge pravice so manj poznane. Ob tem je zanimivo dejstvo, da so bolj poznane prepovedi, manj pa pravice, ki že obstajajo. Daleč najmanj poznani sta pravica do odločanja o zdravljenju partnerke_ja, če ta ne more odločati o sebi, in pravica do dedovanja po partnerki_ju, tudi če nista bili_a registrirani_a – slednja je še ena od nedavno podeljenih pravic z odločbo Ustavnega sodišča. Glavnina vprašanih (več kot 73 %) bi se po informacije o pravnem položaju LGBT-oseb obrnila na internet, 65 % pa bi jih informacije iskalo pri nevladnih organizacijah.
Skoraj 30 % vprašanih je potrdilo, da so v času svojega šolanja doživeli_e diskriminacijo ali nadlegovanje zaradi svoje spolne usmerjenosti. Manjši delež, 12 % vprašanih, pa jih je poročalo, da imajo tovrstno izkušnjo na delovnem mestu. Skoraj 18 % vprašanih poroča, da so bile_i diskriminirane_i izven šole in delovnega mesta, najpogosteje v lokalih in restavracijah, hotelih in turizmu (79 %). Glavnina vprašanih (skoraj 92 %) diskriminacije ni prijavila, kot glavne razloga pa navajajo minimalizacijo diskriminacije (ni bila dovolj “velika”) in ekonomiko delovanja, ki se kaže v prepričanju, da s prijavo ne bi ničesar dosegel_a.
Skoraj 49 % vprašanih je zaradi svoje spolne usmerjenosti že doživelo nasilje; v večini primerov gre za psihično nasilje (95 %), sledi fizično nasilje, ki ga je izkusila četrtina vprašanih, spolno nasilje pa je doživelo 6 % vprašanih. Respondentke_i so nasilje najpogosteje doživljale_i v javnem prostoru, storilci_ke pa so bile_i v glavnini (66 %) neznanci_ke, sledijo sošolke_ci. Tako kot v primeru diskriminacije tudi nasilja velika večina ni prijavila policiji (91 %), in sicer iz istih razlogov kot pri diskriminaciji. Med tistimi, ki so nasilje prijavile_i policiji, jih večina poroča o pozitivnih (37 %) ali nevtralnih (47 %) izkušnjah s policijo.
Celotno analizo raziskave si lahko prebere na tej povezavi >>>
Projekt DIKE, v sklopu katerega je nastala raziskava, vzpostavlja sistem opolnomočenja ranljivih in marginaliziranih skupin z namenom učinkovite odprave sistematične in strukturne diskriminacije LGB-oseb, promocije aktivnega državljanstva, vladavine prava, demokracije in družbene pravičnosti s pomočjo pravnih sredstev. Projekt sofinanciran iz Programa NVO finančnega mehanizma EGP.
Ana Grm
