Na včerajšnjem strokovnem posvetu, ki ga je v okviru obsežnega dveletnega projekta DIKE organiziralo Društvo informacijski center Legebitra, so strokovnjaki z različnih področji predstavili analize, raziskave in zaključke o sistemski diskriminaciji LGBT-oseb v Sloveniji.
Najpomembnejši raziskavi sta bili narejeni na pravnem in sociološkem področju. Prva je analiza Pravnega položaja istospolnih partnerstev in starševstva v Sloveniji, kjer je bila diskriminacija ugotovljena vsaj v 70 zakonih in pravnih aktih. Ugotovljeno je bilo, da je pregledana zakonodaja v celoti diskriminatorna pri obravnavi neregistriranih partnerstev (razen pri ureditvi dedovanja), zelo pogosto pa tudi pri registriranih istospolnih partnerstvih. V teh primerih gre za neenakost pravic, ki se dotikajo vsakdanjega življenja ljudi: od premoženjskih, socialnih, družinskih do delovnih razmerij. Posebej problematično pa je polje transspolnosti, ki je pravno tako rekoč neurejeno, zato prihaja do številnih kršitev človekovih pravic transspolnih oseb. Druga raziskava se nanaša na Vsakdanje življenje gejev in lezbijk v Sloveniji, kjer je še posebej zgovoren podatek, da se je nasilje in diskriminacija zaradi spolne usmerjenosti v šolah v zadnjih desetih letih iz 20 odstotkov povečala na 43 odstotkov. Pri tem je zaskrbljujoč tudi podatek, da 91 odstotkov tistih, ki so doživeli psihično, fizično ali spolno nasilje zaradi spolne usmerjenosti, le-tega ni prijavilo. V okviru projekta DIKE so vzpostavili vrstniško pravno svetovalnico, ki LGBT-osebam brezplačno pomaga pri konkretnih pravnih vprašanjih o njihovih pravicah, certificirano mrežo specializiranih LGBT-osebam prijaznih odvetnikov in odvetnic, v kateri je povezanih 20 odvetnikov in odvetnic, postavili pa so tudi sistem monitoringa diskriminacije in okrepili socialno partnerstvo v podporo enakopravnosti LGBT oseb med nevladnimi organizacijami ter institucijami lokalne oblasti in države. Na spletni strani www.LGBTpravice.si je na voljo več informacij in v projektu izvedene raziskave.
Na začetku projekta so identificirali šest ključnih problemov: fragmentarno poznavanje sistemske diskriminacije LGBT-oseb; pravna podinformiranost oziroma pomanjkljiva osveščenost LGBT-oseb, njihova pravna pasivnost; odsotnost sistemske in trajnostne pravne podpore in pomoči LGBT-osebam; odsotnost sistemskega monitoringa ter šibko socialno partnerstvo med LGBT NVO in državo. Mitja Blažič, vodja projekta je predstavil rešitve, ki so se realizirali skozi projekt: analiza relevantnih področji zakonodaje, raziskava pravne podinformirnaosti in vsakdanjega življenja gejev in lezbijk, vrstniška LGBT-pravna svetovalnica, informacijska kampanja, certificirana mreža specializiranih LGBT-osebam prijaznih odvetnikov in odvetnic ter vzpostavitev sistema monitoringa homofobije in krepitev socialnega partnerstva.
Dr. Barbara Rajgelj je predstavila pravno analizo, kjer na ravni posameznika zakonske diskriminacije ni več, obstaja pa diskriminacija transspolnih oseb. V okviru partnerstva LGBT-oseb še vedno obstajajo diskriminatorni predpisi, ki ne omogočajo vseh pravic, enako je na področju starševstva LGBT-oseb. Poleg tega v Sloveniji ni urejena protidiskriminacijska zakonodaja. Dr. Neža Kogovšek Šalamon je izpostavila diskriminatorne predpise in njihove konkretne posledice v vsakodnevnem življenju LGBT-oseb na področjih socialne varnosti (zdravstveno varstvo, zaposlovanje in brezposelnost, starševsko varstvo in družinski prejemki, socialnovarstveni prejemki), upravnega, civilnega in kazenskega prava. Mag. Anja Koletnik iz Zavoda TransAkcija je spregovoril_a o sociološkem vidiku transspolnosti in sistemski diskriminaciji transspolnih oseb.
Dr. Roman Kuhar je iz raziskave, ki je dostopna tudi na spletni strani www.LGBTpravice.si izpostavil najpomembnejše ugotovitve, ki se nanašajo na diskriminacijo gejev in lezbijk v vsakodnevnem življenju. V raziskavi je sodelovalo 1145 oseb, ki so odgovarjale na vprašanja o razkritju svoje spolne usmerjenosti, partnerstva, poroke, registracije, nasilju in diskriminaciji. Raziskava je primerljiva s podobno raziskavo iz leta 2003 in od tukaj izhaja tudi zgovoren podatek, da se je nasilje in diskriminacija zaradi spolne usmerjenosti v šolah v zadnjih desetih letih iz 20 odstotkov povečala na 43 odstotkov. Pri tem je zaskrbljujoč tudi podatek, da 91 odstotkov tistih, ki so doživeli psihično, fizično ali spolno nasilje zaradi spolne usmerjenosti, tega ni prijavilo.
Na problematiko diskriminacije, homofobije in nasilja je opozoril tudi Zagovornik načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc, ki je spregovoril o dolžnostih države glede človekovih pravic. Država mora človekove pravice spoštovati (vzdržati se diskriminacije), zaščititi ljudi pred diskriminacijo in omogočiti učinkovito rabo pravic. Monitoring prijavljenih kršitev človekovih pravic glede na osebni okoliščini spolne usmerjenosti in spolne identitete je pokazal, da državne institucije primere diskriminacije beležijo zelo pomanjkljivo in nesistematično. Zagovornik načela enakega obravnavanja je obravnaval 5 zadev, ki se tičejo diskriminacije LGBT-oseb, Varuh človekovih pravic 12 zadev, Spletno oko 3 primere, Pravna svetovalnica pa najmanj 5 primerov; kar je skupaj samo 25 zaznanih primerov diskriminacije. Tisto kar je zaskrbljujoče pa je dejstvo, da 91 odstotkov diskriminiranih LGBT-oseb diskriminacije ne prijavi, kar pomeni, da je 25 primerov diskriminacije samo vrh ledene gore. Obseg diskriminacije je velik, vendar je prikrita in ostaja neprijavljena. Šetinc je poudaril, da je ta projekt dal podlago, da se s tehtnimi argumenti predlaga državi na kakšen način je potrebno urejati problematiko diskriminacije LGBT-oseb v Sloveniji.
Ana Grm je predstavil_a študijo primera – testing diskriminacije pri najemu stanovanja. Prostovoljke_ci so, po posebni metodologiji, klicali najemodajalke in najemodajalce stanovanj in poskušali stanovanje najeti, kontrolni element pa je bil heteroseksualni par. Od 62 primerov je bilo ugotovljenih 6 primerov neenakega obravnavanja (slabih 10 odstotkov) zaradi spolne usmerjenosti; od tega so bili 4 primeri diskriminacije vezani na gejevski in 2 primera na lezbični par. Luka Mišič in Nina Krajnc s Pravne svetovalnice LGBT pa sta predstavila primere iz pravne prakse njihove svetovalnice.
Eirik Aimar Engebretsen s partnerske organizacije LLH Oslo je preko časovnice pokazal razvoj enakopravnosti LGBT-oseb na Norveškem od dekriminalizacije homoseksualnosti leta 1972 do 2015, ko so v kazenski zakonik vnesli člen o sovražnem govoru in homofobiji.
Projekt DIKE je projekt opolnomočenja LGBT-oseb in NVO za odpravljanje sistemske in strukturne diskriminacije istospolno usmerjenih oseb, krepitev aktivnega državljanstva, vladavine prava, demokracije in socialne pravičnosti, čigar nosilec je Društvo informacijski center Legebitra, partnerji v projektu pa so Zavod za kulturo raznolikosti Open, Mirovni inštitut, Zagovornik načela enakosti (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti), Inštitut za pravno raziskovanje, izobraževanje in svetovanje ter Landsforeningen for lesbiske, homofile, bifile og transpersoner (LLH) Oslo. Projekt je podprt s sredstvi finančnega mehanizma EGP 2009-2014.
