Aprila 2026 smo v sklopu projekta “Qnect: za enakopravnost in inkluzivnost” V sodelovanju z lezbično organizacijo LORI iz Reke izvedle fokusne skupine glede potreb in občutka varnosti mladih LGBTIQ+ oseb v lokalnem okolju, in sicer v Ljubljani in Kopru. Skupno je v fokusnih skupinah sodelovalo 16 oseb.
Cilj je bil prepoznati specifične potrebe glede na okolje, v katerem osebe preživijo večino svojega časa, saj ima okolje, v katerem živimo, velik vpliv na to, kako se v svojem življenju udejstvujemo – tako na podlagi aktivnosti, ki so v tem okolju na voljo kot tudi na podlagi ali splošnega občutka varnosti, ki si ustvarimo glede na klimo družbe in okolja. Raziskovale smo, kaj mlade LGBTIQ+ osebe v svojem okolju prepoznavajo kot uporabno, kako bi se to lahko obogatilo in na drugi strani, kaj jim manjka ter česa bi si želele več.
V nadaljevanju sledi predstavitev ključnih ugotovitev potreb in doživljanja občutka varnosti med mladimi LGBTIQ+ osebami, ki prebivajo v Ljubljani ali Kopru.
Preizkušeno: Česa se mladi že poslužujejo?
V Ljubljani se večinoma udeležujejo ustvarjalnih delavnic in razbremenilnih aktivnosti, organiziranih iz strani LGBTIQ+ organizacij (Legebitra, Dih, Transakcija, Ljubljana Pride), družijo se v kvir prijaznih ali specifičnih okoljih, na primer v baru Pritličje. Kar se tiče nočnega življenja, obiskujejo klub Tiffany ali dogodek K4 Roza. Poslužujejo se tudi psihosocialne podpore in storitev na področju spolnega zdravja, kot je testiranje.
“Zelo pogosto se udeležim druženj v MC Legebitra, kjer se dogodkov udeležuje veliko ljudi, kar mi je pomembno, saj je dandanes težko najti ljudi, ki so del skupnosti. Dogodki so super, najbolj pa “appreciate-am”, da imam mesto kjer se počutim varno in lahko pijem zastonj kavo.”
V Kopru se disproporcionalno manj, vendar usklajeno s ponudbo storitev, udeležujejo Mavričnih druženj, ki potekajo enkrat tedensko v Centru mladih koper. Nekaj jih ima z LGBTIQ+ tematikami stik na fakulteti, kjer priložnostno ponujajo določene vsebine, sicer pa večinoma v smislu internih druženj.
Realnost: kaj jim ovira udejstvovanje
Veliko govorijo o strahu pred izpostavljanjem in negotovostjo, ali bodo sprejete takšne, kot so. Zaznati je bilo, da imajo cis osebe pri tem manj izzivov v primerjavi z ne-cis osebami, saj so percipirane bolj v skladu z njihovo identiteto, ne-cis osebam pa že izražanje lastne identitete predstavlja potencialno nesprejemanje.
“Tudi aspect faksa, kjer sem prisiljena uporabljati svoje zakonsko določeno ime, kar je zelo nadležno in mi daje občutek, kot da obstaja nek tip, ki bi moral hoditi na faks, ampak na predavanja hodim jaz namesto njega”
V Kopru izpostavljajo, da se čutijo diskriminirane na podlagi svojega izraza, na primer v kontekstu iskanja stanovanja za najem. Oviro jim predstavlja tudi pomanjkanje storitev in vsebin, namenjenim LGBTIQ+ populaciji, saj so večinoma centralizirane v Ljubljani in je s tem omejena dostopnost, tako v kontekstu razbremenilnih in družabnih aktivnosti, kot tudi psihosocialnih storitev in storitev na področju zdravja.
“Ovira je tudi to, da tu blizu nimamo nobenih doktorjev in to, kar bi nam pomagalo, v primeru tranzicije ali pa za kakršnokoli pomoč in je vse v Ljubljani”
Kaj manjka in česa si želijo več?
Nekatere bi si želele več odprtih prostorov ali dogodkov, ki niso nujno osmišljeni z neko aktivnostjo, ampak samo ponujajo možnost za spoznavanje in druženje. Na drugi strani si želijo aktivnosti z “ne-kvir specifičnimi” vsebinami in tematikami, kot je npr. potapljanje, ali 3D printanje – torej splošne aktivnosti v LGBTIQ+ specifičnem okolju, pogrešajo pa tudi aktivnosti edukativne narave.
“Recimo če sem na delavnici za razglednice in delamo le to, se potem pogovarjamo le o tem. Vseeno lahko spoznam ljudi, vendar ni spontano spoznavanje, vendar je vse bolj praktično, ker delamo”
Udeleženke v Kopru so precej soglasno izrazile, da jim manjka LGBTIQ+ specifična baza v smislu organizacije, ki bi bila v njihovem okolju prisotna več časa. Ideje se zgledujejo po ponudbi, ki je na voljo v Ljubljani, kjer ta kontekst pokriva več različnih organizacij. V skladu s tem si predstavljajo bolj pogoste aktivnosti, vse od literarnega krožka do parade ponosa. Izražajo tudi željo po možnosti aktivne vključitve v skupnost v smislu prostovoljstva.
“Da bi bilo tudi tukaj tudi še kakšen bar, da bi lahko drag imeli večkrat kot samo za Halloween. Več vsega – da so dogodki in stvari, ki jih rabimo. Ker support group je ful pomemben, ampak tudi te druge stvari, da se lahko potem še družiš z ljudmi v vseh drugih aspektih”
Občutek varnosti v svojem mestu
V Ljubljani se povečini počutijo precej varno, predvsem v kontekstu zavedanja, da obstaja malo možnosti, da bi jim na javnem mestu kdo kaj hudega storil, kar pa lahko deluje v skladu s tem, da se gibajo v okoljih, ki so že splošno bolj varna – javne površine ali zaprte aktivnosti v prisotnosti strokovno usposobljenih oseb. Ena izmed udeleženk je sicer izpostavila, da ji je pri občutku varnosti predvsem v večernem času pomagalo dejstvo, da trenira borilne veščine.
“Mene bolj skrbi kako se bom starala – imam občutak, da ko odraščaš se pričakovanja, da slediš nekim normam povečajo. Trenutno sem 22 in je še sprejemljivo, da raziskujemo stile, malce izstopamo itd., skrbi pa me kako bo, ko bom odrasla in iskala resno službo, resno stanovanje”
Medtem je v Kopru splošen občutek varnosti manjši, predvsem zaradi pomanjkanja vidnosti in reprezentacije ter s tem občutka samote. Prav tako se zdi, da ravno zaradi manjka skupnosti potencialna potreba po podpori ali pomoči ne bi bila izpolnjena. Poročajo o homofobnih in diskriminatornih opazkah ter neprijetnih pogledih. V izogib se trudijo prilagoditi svoj izraz konvencionalno bolj sprejetim spolnim vlogam in s tem zatirajo lastno identiteto.
“…ampak strah vseeno ostaja, da bi se kaj zgodilo, da bi kdo prišel mimo. Opazke so kao še najmanj nevarne, še zmeraj mikroagresije, ampak lahko bi pa tudi eskaliralo.”
“…se je pa večkrat že zgodilo, da če sem bila s kako prijateljico in sva se objeli, držali za roke, itd., da se je folk že drl za mano, tako da … imam zelo srečo, da sem v heterosexual-passing partnerstvu”
Kako povečati občutek varnosti?
Udeleženke so poročale, da jim pri občutku varnosti pomaga, če so v skupini ljudi, pa tudi že samo zavedanje, da v njihovem lokalnem okolju obstaja skupnost, torej osebe s podobnimi izkušnjami in izzivi. Na drugi strani nekatere uporabljajo strategijo odklopa, npr. poslušanje glasbe na slušalkah, in s tem preusmerjanje pozornosti. Kot že prej omenjeno, jih večina tudi premišljeno izraža svojo identiteto – pa naj so to pobarvani nohti, make-up, ali izbira oblačil – kjer se s svojo podobo želijo približati družbenemo sprejemljivemu spolnemu izrazu in se s tem poskušajo izogniti potencialnemu doživljanju homofobije ali drugih oblik diskriminacije in agresije. K večjemu občutku lastne varnosti bi pripomoglo tudi to, da bi bila v vsakdanjih okoljih, kot je šola, prisotna oseba, ki bi komunicirala sprejemanje in validiranje njihovih LGBTIQ+ okoliščin.
“Za občutek varnosti velja to; bolj varno se počutiš, če ne izstopaš preveč, po drugi strani pa ni prav dobro se prilagajati na tak način.”
Doživljanja globalne politične klime
Pri pogovoru o globalni politični situaciji, ki v zadnjem času deluje precej ekstremistično, govorijo o občutkih strahu, predvsem ker vidijo, da se veliko ljudi hitro strinja z načeli desne politike in se stvari, kot je homofobija, čez čas normalizirajo. Zaskrbljujoče se jim zdi, da je velik del mlajše populacije odkrito, ali celo aktivistično homofoben. Veliko se jih poslužuje strategije odklopa od novic, predvsem globalnih, saj je občutek nemoči lahko preobremenjujoč in vodi v anksioznost. Izpostavljajo, da vidijo velik pomen in podporo v civilni družbi, ki se pojavlja v javnem prostoru in opozarja na pravice, ki so lahko ogrožene. Dodajajo, da smiselno protiutež vidijo tudi v bolj aktivnem izobraževanju splošne družbe na področju LGBTIQ+ tematik.
“Jaz, razen tistega, kar ni direktno v Sloveniji, se kar izognem – vsem medijem, vsej politiki, vsemu, ker kar se izven Slovenije dogaja, žal nimaš toliko vpliva, se raje kar izognem, da keepam to anksioznost in check, da nimam paničnih napadov ali česa, ker je to nekaj, kar je izven moje kontrole. Spremljaš, ker vseeno greš na volitve, greš na referendum, vseeno aktivno sodeluješ, da probaš kaj spremenit.”
Zaključek: kako naprej?
Rezultati fokusnih skupin iz Kopra in Ljubljane so bili precej soglasni.
Mlade LGBTIQ+ osebe, ki so z nami delile svoja doživljanja in potrebe si želijo predvsem:
§ Neobremenjenega prostora, kjer lahko samo so in imajo možnost izražati svojo avtonomnost ter samostojno razvijati odnose;
§ Predvsem v Kopru večjo prisotnost v javnem prostoru, kot tudi pogostejšo razpoložljivost storitev in aktivnosti, namenjenih mladim LGBTIQ+;
§ Bolj raznolik program aktivnosti, ki niso nujno LGBTIQ+ specifične, združujejo pa osebe s podobnimi izkušnjami in doživljanji;
§ Vsebine edukativne narave, tako za LGBTIQ+ populacijo, kot tudi izobraževanje splošne javnosti.
Zahvaljujemo se vsem, ki so se udeležile fokusnih skupin in bile pripravljene z nami deliti izkušnje in ideje o svojem lepšem jutri. V skladu z ugtotovitvami se bomo na Legebitri še naprej trudile nuditi varnejši prostor, tako stvaren na naših lokacijah, kot tudi javni, ki bi omogočal, da mlade LQBTIQ+ osebe lažje izpolnjujejo svoje potenciale.
Hvala tudi Niku Kidriču za izvedbo fokusnih skupin in Neži Ambrožič ter Francesci Lo Pilato za njuno pozornost in pomoč pri izvedbi.
* za naslavljanje oseb vseh spolov uporabljamo enega od slovničnih spolov.
Fokusna skupina je del projekta »Qnect: za enakopravnost in inkluzivnost«, ki ga izvajata organizaciji LORI in Legebitra.
Projekt »Qnect: za enakopravnost in inkluzivnost« je financiran s sredstvi Evropske unije v okviru programa Erasmus+. Izražena mnenja in stališča odražajo izključno stališča organizacij, ki izvajajo projekt, in se ne nujno ujemajo s stališči Evropske unije ali Nacionalne agencije programa Erasmus+. Niti Evropska unija niti organ, ki dodeljuje nepovratna sredstva, ne moreta biti odgovorna zanje.
