Javni odziv ob Mednarodnem dnevu nenasilja

2.10. obeležujemo Mednarodni dan nenasilja – dan, ko se spominjamo, da nasilje ni zgolj fizično. Nasilje se kaže tudi kot vandalizem, kot poniževanje in ustrahovanje, kot škoda, namenjena izbrisu, utišanju tistih, ki že tako živijo ob robu sprejemanja.
V zadnjih mesecih smo bili v Sloveniji priča več napadom na prostore in dogodke, ki jih LGBTIQ+ skupnost gradi kot prostore varnosti in solidarnosti. V Mariboru je bila knjigarna Mariborka tarča grafitov, poškodovanih zastav in uničevanja simbolov solidarnosti, mariborska parada ponosa pa je potekala v sovražnem vzdušju izpraznjenih ulic, kjer je skupina skrajnežev na LGBTIQ+ osebe kričala žaljivke. Tudi v Ljubljani je nasilja vedno več: tarča homofobnega vandalizma je vedno znova Park Ade Škerl in Sonje Plaskan, prvi park v poimenovan po istospolnem paru, na Paradi ponosa v Ljubljani se je samo v enem dnevu zvrstilo preko 20 prijavljenih fizičnih napadov na udeležence povorke in na mavrične simbole, v lokalu Pritličje sta v času LGBT filmskega festivala mlada moška salutirala nacistični pozdrav, čez poletje pa so sledili številni verbalni napadi, trganje in zažiganje mavrične zastave.
To niso “nedolžni napadi”, ampak premišljena dejanja izbrisa: napadi na vidnost, in na pravico celotne skupnosti, da javno obstaja. Ko poškodujejo mavrično zastavo ali odstranijo tablo, se ne uniči zgolj nekaj materialnega – uniči se del občutka pripadnosti, varnosti, možnosti biti viden. To je nasilje, ki udarja tam, kjer je najbolj boleče – v simbolih, ki pomenijo, da smo enakopraven del družbe. V slovenskem Kazenskem zakoniku, člen 297 KZ-1, je zapisano, da so kaznive “javne spodbude ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti na osnovi spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin”. Prav tako novela KZ-1J (2023) določa zločin iz sovraštva kot obvezno obteževalno okoliščino, kadar so motiv predsodki ali sovraštvo, a praksa kaže drugače. Čeprav bi morali biti ti napadi – vandalizem nad simboli LGBTIQ+ – prepoznani kot kazniva dejanja iz sovraštva, pogosto niso. Pogosto se dogodek obravnava le kot prekršek ali navadna poškodba lastnine, brez priznavanja motiva sovraštva. To pomeni, da žrtve in skupnost pogosto ne dobijo pravne zaščite, prav tako pa takšni primeri ne prispevajo k statistikam in ozaveščanju, ki bi omogočilo sistemske spremembe. Ob dnevu nenasilja pozivamo mestne in državne oblasti, da zagotovijo varno in vključujoče okolje za vse. To pomeni jasno in javno politiko ničelne tolerance do vandalizma nad simboli LGBTIQ+, večjo vidno podporo skupnosti ter konkretne ukrepe za preprečevanje sovražnih dejanj – denimo boljšo osvetlitev javnih prostorov in ozaveščevalne kampanje. Pričakujemo, da bodo policija in tožilstvo takšna dejanja dosledno prepoznavala kot kazniva dejanja s sovražnim motivom in jih obravnavala v skladu z zakonom, pri čemer naj se motiv sovraštva vedno upošteva kot obteževalna okoliščina. Pozivamo tudi medije naj o teh primerih poročajo odgovorno in dosledno ter jih jasno imenujejo kot napade na skupnost. A hkrati naj LGBTIQ+ oseb ne vidijo zgolj skozi prizmo nasilja. Podprejo naj nas tudi z vidnostjo ob naših dogodkih, s spremljanjem svetlih točk, ustvarjalnosti in dosežkov. Želimo si, da nam tudi širša javnost stoji ob strani. Naj bo to s podporo, prisotnostjo ali preprosto z deljenjem informacij, saj je vsak glas, ki se zoperstavi izbrisu, pomemben.
Nenasilje pomeni tudi zaščito simbolov. Ko zažgejo mavrično zastavo, nasprejajo sovražen napis ali odstranijo tablo, se ne zgolj uniči nekaj materialnega – uniči se del občutka pripadnosti, varnosti, možnosti biti viden. Če želimo res živeti v družbi, ki spoštuje različnost, moramo zahtevati, da tudi pravni okvir dela kot zaščita – ne le kot priložnost za opravičila.
Na radarju – enota za zaščito pravic LGBTIQ+ oseb